Duhovnost deklice Nennoline v knjigi »Dragi Bog Oče...«

RIM (sreda, 3. februar 2010, RV) – V mednarodni knjižnici Pavel VI. v Rimu so predstavlili knjigo o Antonietti Meo z naslovom »Dragi Bog Oče...«, ki jo je napisala Maria Rosaria del Genio. Antonietta, morda bolj poznana kot Nennolina, se je rodila 15. decembra 1930 v Rimu in zaradi neozdravljive bolezni umrla še preden je dopolnila 7 let. Papež Benedikt XVI. jo je leta 2007 razglasil za božjo služabnico. Knjiga »Dragi Bog Oče...« govori o duhovnosti te male deklice, v njej pa so zbrana vsa pisma in misli, ki jih je mala Nennolina narekovala svoji mami.

Avtorica knjige Maria Rosaria je v pogovoru za naš radio malo Nennolino opisala takole: lasje postriženi na paž, rese na čelu, rahel nasmeh in odločen pogled nekoga, ki ve da je napoti lastnega darovanja Jezusu. To je podoba Antoniette, kakršno poznajo mnogi njeni častilci. Portret je bila narejen nekaj dni pred amputacijo njene noge. Ta žalostni dogodek pa ni vplilval na njen temperament, pač pa je še naprej ostala živahna in pogumna. Antonietta, ki se je rodila leta 1930 je bila po besedah avtorice sicer res položena v tisti čas, vendar pa ga je presegla s sposobnostjo potopitve v neskončnost Boga. Eno od njenih 162 pisem pravi takole:

»Dragi Jezus v evharistiji, rada te imam ampak zares zelo rada! Ne samo zato, ker si oče vsega sveta, ampak tudi zato, ker si kralj vsega stvarstva. Vedno želim biti tvoja majhna lučka, ki dan in noč sveti pred teboj in ob tebi v oltarnem zakramentu. Jezus, želela bi si tri milosti: prva, naredi me sveto in to je najpomembnejša stvar; druga, daj mi duše; tretja, daj da bom lahko normalno hodila, ampak ta milost ni tako zelo pomembna. Ne pravim ti, da mi vrni nogo, to sem namreč podarila tebi.«

162 pismom, ki jih je Antonietta narekovala svoji mami, so dadane še nekatere misli, ki jih je v prvem razredu osnovne šole napisala sama. Naslovniki njenih pisem so Jezus, Marija in Sveti Duh ter njeni družinski člani. Gre za sad njene spontane in globoke duhovnosti, ki je tako popolna, da je danes po več kot 70 letih še vedno aktualna in živa. Kot je dejala Maria Rosaria del Genio, je Antonietta vzor, ki ga je potrebno predstaviti otrokom, vendar ne kot deklico, ki je trpela, pač pa kot deklico, ki je rekla »da« Božji ljubezni. Maria Rosaria nadalje verjame, da bi na Antonietto morali gledati, kot na nekoga, ki je vključen v božji načrt, ki je vedno enak, saj je načrt ljubezni. Ta načrt ljubezni pa je vedno aktualen in bolj ko v njega vstopamo, bolj postaja resničen.

Ob branju Antoniettinih pisem preseneča njena zrelost v poznavanju Svete Trojice in v zavedanju tega, da jo navdihuje Sveti Duh, je prisotno tipično začudenje otroka, ki ga denimo skrbi bolečina Jezusove izkušnje rojstva na slami, ki kakor mu je v enem pismu napisala, ga ta močno špika in bode. Vse to izraža dejstvo, da so ogledalo božje svetosti lahko tudi otroci. Po besedah Marie Rosarie naj bi Antonietta nekega dne rekla svoji mami, da bo po svoji smrti trosila na zemljo veliko lilij, še več, da bo naredila dež lilij. Ob tem se je mama pošalila in jo vprašala, če bo delala enako kot sv. Mala Terezija. Ta pa jo je zavrnila, češ da ne bo trosila dež nebeških rož, pač pa bo trosila dež lilij, ker je sama pred Jezusom kakor lilija. Antonietta si je torej želela postati Jezusova svetilka in lilija. Svetilka, ki se žrtvuje in vedno sveti ter lilija zato, ker diši. Vse do danes mala Nennolina ostaja mojstrovina Boga, ki se veseli tega, da k sebi privablja otroke in odrasle, ki sodelujejo v življenju vere, upanja in ljubezni.