Ob letu duhovništva:
Sv. Janez Vianej: Ne sramujte se svojega krščanstva! 

Leto duhovništva sovpada s 150. letnico smrti sv. Janeza Marije Vianeja, znanega tudi kot arški župnik. Pri tem svetem dušnem pastirju običajno občudujemo ljubezen, dobroto in neutrudno gorečnost v nenehnem iskanju izgubljenih ovac. Redko pa se govori o njegovi zgovornosti. Gotovo ni dosegal znane govornike svojega časa, toda njegovi globoki uvidi, s katerimi se je obračal k vernikom, kažejo na trden in bogat krščanski nauk. Njegove pridige je zbral in leta 1883 v štirih zvezkih izdal duhovnik Marie Augustin Delaroche

Za svetega arškega župnika je bilo pisanje pridig dvakratna zahtevna naloga. Najprej zato, ker ni bil posebno nadarjen in je težko študiral. To pa je pomenilo tudi, da se je težko izražal in je porabil veliko časa, da je našel prave besede za tisto, kar je hotel povedati. Druga težava pa je prihajala od njegovih župljanov, poslušalcev njegovih pridig. O njih je Vianejev predhodnik v župniji Ars zapisal, da so malo govorili o Bogu in da se je večina župoljanov razlikovala od živali le po prejemu zakramenta krsta. Vsak govornik pa ve, da je najtežje govoriti ljudem, ki jim ni mar za lepe, kaj še za duhovne stvari. Od 13. februarja 1818, ko je Janez Maria Vianej prišel v Ars, pa do leta 1859, ko je v Arsu umrl, je sveti župnik s težavo napisal štiri zveske pridig.

V eni od pridig je spregovoril o razlogih, zakaj se kristjan naj ne sramuje evangelija, in jo naslovil Kristjanov ponos: Kristusov križ. Takole je zapisal:

Za kristjana ni nič bolj slavnega in častnega kot dejstvo, da nosi vzvišeno ime Božjega Sina, da je brat Jezusa Kristusa. Nič pa ni bolj nevredno od dejstva, da se vedno, kadar se mu ponudi prilika, sramuje povedati, da je kristjan. Pa mi boste rekli: Kdo so ti, ki so se pregrešili, ker so se ozirali na ljudi? Poslušajte me in boste vedeli. S svetim Bernardom vam povem, da se vsakdo, ki se iz obzirnosti do ljudi sramuje pokazati, da je kristjan, pregreši, ker bolj spoštuje ta svet. K temu dodajam, da je sramovati se, ko delamo dobro, in to iz strahu, da bi bili prezirani ali da bi nas kakšni brezbožneži ali neumneži zaradi tega zasmehovali, grozljivo zaničevanje prisotnosti dobrega Boga. Toda zakaj se ti hudobni kristjani iz vas norčujejo in zasramujejo vašo pobožnost? Pravi razlog je naslednji: napadajo vas, ker nimajo moči, da bi delali to, kar delate vi, kajti vi v njih prebujate vest. Toda bodite gotovi, v svojih srcih vas ne podcenjujejo, ampak prav nasprotno, zelo vas spoštujejo. Kadar pa morajo vprašati za dober nasvet ali pa hočejo prositi dobrega Boga za kakšno uslugo, se ne obračajo k tistim, ki se obnašajo kot oni, ampak k tistim, ki so jih zasramovali, vsaj z besedami.

Sveti Janez Marija Vianej v svojem odlomku iz pridige govori o prastari krščanski temi, kdaj in zakaj se kristjan sramuje Kristusa. Arški župnik je vedel, da je apostol Pavel svoje učence spodbujal, naj se ne sramujejo evangelija, kajti Kristus je pred Pilatom dobro pričeval. V navedenem odlomku Vianej govori o učinkovitosti biti kristjan. Kot svetnik v pričevanju vidi najprej glavni učinek, namreč strah pri tistih, ki evangeliju nasprotujejo. Ta strah le opiše in ga ne obsoja. Pri opisu strahu pa izpostavi dva dobra vidika strahu: prebujanje vesti ter skrito, a vendarle iskreno občudovanje moči pričevanja in zatekanje h kristjanom za pomoč, kadar potrebujejo dober nasvet ali pomoč v prošnji k dobremu Bogu.

Tudi danes si mnogi prizadevanjo, najbolj pa tisti, ki so Cerkev zapustili, da bi v kristjanih prebudili sram, nekakšno megleno nelagodje ob tem, da so kristjani. In pogostokrat se zares ne moremo preveč pohvaliti, da smo pogumni kristjani. Za škofe, duhovnike, redovnike in redovnice se tudi danes postavlja enako vprašanje, kakršno si je zastavil sv. Janez Vianej.


Povzeto po knjigi: Il Vangelo del Curato s'Ars, založba San Paolo, 2009.