Duhovna misel za 4. nedeljo med letom:
On pa je šel sredi med njimi 

Tudi odlomek četrte navadne nedelje naju še vedno vabi na prizorišče Jezusovega oznanjevanja v Nazaretu. Skupaj lahko nadaljujeva svoje premišljevanje o simbolni vrednosti tega dogodka. Prizor vsebuje dve enaki občutji, ki pa sta si diametralno nasprotni. Začne se s sumničavim in nezaupljivim začudenjem, ki potem preraste v sovražnost pri vseh, ki so Jezusa v sinagogi poslušali. Zaključi pa se z Jezusovim razočaranim začudenjem, ker mora bežati. Evangelist Marko pravi, da se je Jezus čudil njihovi neveri (Mr 6,6). A Jezusovo začudenje ne postane sovražno, ampak ga še okrepi v potrpežljivosti. Ne zameri, ampak ustvarja nove priložnosti. Do zadnjega diha. Da bi se ja vsako človeško srce odprlo Očetovi ljubezni, o kateri je prišel pričevat z vsem svojim delovanjem in življenjem. Jezus poskuša v vseh ljudeh ponovno vzpostaviti sposobnost zaupanja v Božjo obljubo. V tistih, ki so blizu, in v oddaljenih, v Judih in v poganih. Vsem pomaga, da bi se jim odprle oči srca.
Ljudje pa vztrajamo v poudarjanju in ohranjanju razlik med Judi in pogani, med pravičnimi in krivičnimi, med čistimi in nečistimi in tako dalje. S tem obračamo na glavo Božji načrt stvarjenja in ostajamo zaprti in neobčutljivi za Božjo ljubezen, ki vključuje vse in vsakogar. Božja ljubezen v Jezusu ne poklekne pred izsiljevanjem starejšega brata in ne obrne hrbta mlajšemu, ki se vrača ves razbit. Oba hoče povezati v veselju kraljestva.

Vsak od nas mora biti trd duhovni boj proti sumničenju, da različnost med nami v resnici ne nosi v sebi bogastva Božje obljube. Vsak izmed nas se mora boriti proti strahu, da so razlike med nami napad na našo lastno istovetnost. Ta dvom in strah zajedata vse in vsak naš odnos. Razlog za ta dvom in strah pa ni strah pred človekom, ampak strah pred Bogom. Ne zaupamo njegovi ljubezni in obljubi življenja. Ne verjamemo, da je res, kar nam dokazuje skozi vso zgodovino odrešenja, še posebej pa v svojem Sinu Jezusu. Zaradi tega ne zaupamo Jezusovemu pričevanju. Ne verjamemo, da je On tisti, ki zares razodeva Očetovo pravo obličje. Žal je v vsakdanjem življenju in znotraj nas samih preveč stvari, ki nas potrjujejo v naših dvomih in strahovih. Zato svoje dvome zanikamo in jih skušamo odstraniti ali odmisliti. Ne pustimo, da bi nas Bog teh dvomov ozdravil. Zaradi tega se nam zdi veliko bolj pobožno braniti Božje ime tako, da se skrijemo za kakšno versko dejavnost. Z različnimi pobožnimi vajami dobimo vsaj občutek, da imamo sami nekaj zaslug. Tako nam ni potrebno zaupati v Božjo ljubezen. Če bi ji zaupali, bi se to takoj poznalo. Zaradi njegove ljubezni bi zmogli biti bližje in blizu ljudem. Hodili bi za Jezusom, ko razodeva Očeta.

Med današnjimi berili je še neka povezava. Prerok Jeremija je moral trpeti sovražnost svojih sovaščanov in svojega ljudstva. Njegova zgodba spominja na Jezusovo zgodbo. Tudi Jezus ni bil sprejet. A je kljub temu zvesto razodeval Očetovo ljubezen do ljudi. Drama zavrnitve ne poudarja veličine preroka, ampak daje težo vztrajnosti Božjega načrta. Bog se kljub zavrnitvi razodeva kot tisti, ki hrepeni, da bi mu bil človek blizu. Drama zavrnitve traja vse dokler človek ne sprevidi žara Božje ljubezni v preroku. V preroku je Božja ljubezen tako močna, da lahko sprejme krivico in omogoči zmago ljubezni.

Če je to mogoče v preroku, pomeni, da je mogoče tudi v vsakem vernem človeku. Tudi v tebi in meni. Izkustvo preroka je simbolično. Pomeni, da ga lahko doživi vsak veren človek. Tako pravi tudi psalm 71, ki vzklika: „K tebi Gospod se zatekam /.../ Bodi mi utrjena skala /.../ zakaj ti si moje upanje, o Gospod, /.../ do zdaj sem oznanjal tvoja čudovita dela.“


Pripravil: p. Viljem Lovše