Kardinal Angelo Bagnasco: »Vez med papežem Benediktom XVI. in Italijo je podobna vezi
med očetom in sinom.«
VATIKAN (torek, 26. januar 2010, RV) – Prejšnji teden so v Vatikanu
predstavili knjigo o potovanjih papeža Benedikta XVI. po Italiji, ki jo je napisal
Pierluca Azzaro in jo je v sodelovanju z italijanskim veleposlaništvom pri Svetem
sedežu izdala Vatikanska založba. V knjgi so dokumentirana vsa papeževa potovanja
po Italiji, ki jih je opravil do septembra 2009.
Na predstavitvi knjige je
spregovoril tudi predsednik Italijanske škofovske konference kardinal Angelo Bagnasco,
ki je poudaril posebno bližino in naklonjenost Kristusovega namestnika do italijanskega
naroda in Cerkve v Italiji. Po njegovih besedah je vez med papežem Benediktom XVI.
in Italijo na zelo podobna vezi med očetom in sinom. Papeževa potovanja po Italiji
vsebujejo njegovo veliko skrb za italijanski narod. To njegovo zavzemanje za Italijo
se je začelo že skoraj pred 30 leti. Po imenovanju za rimskega škofa pa je Italija
postala tudi njegova domovina. Kot je dejal kardinal, papež ljubi Italijo z očetovsko
naklonjenostjo in Italija mu to ljubezen vrača. Kristusovo skrb za Italijo papež izraža
kot romar in se na svojih romanjih srečuje z najrazličnejšimi okoliščinami ter jih
spoznava preko pastirjev in civilnih ustanov. Ljudi in okoliščin se dotakne osebno,
v sicer neizogibno kratkem času, vendar z dalnovidnostjo vere in ljubečim srcem.
V
nadaljevanju je kardinal Bagnasco z besedo cantus firmus izpostavil prevladujočo
noto, ki povezuje papeževa postoralna romanja in pojasnil, da kot naslednik svetega
Petra vrši njegovo vzvišeno poslanstvo, ko odločno opozarja na krivice in človeštvo
združuje v duhu evangelija. Po kardinalovih besedah papež ljudi utrjuje v veri, kakor
je zapisano v Lukovem evangeliju: »Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera.
Ko se boš nekoč spreobrnil utrdi svoje brate«(Lk 22,32). Kardinal Bagnasco
je ob tem navzoče spomnil, da je pravzaprav vsako srečanje s papežem prebuditev tega
globokega dojemanja, da smo potrjeni v veri v Kristusa. Petrinska karizma, je pojasnil
kardinal, je karizma, ki presega lastne ovire in nezaupanje v samega sebe. Sposobna
je graditi mostove sprave in pomirjati. To je karizma, ki prihaja od zgoraj, od Kneza
miru in ljubezni. Petrinska karizma ne prebuja minljivega in folklornega veselja,
pač pa izžareva občutke in moč, ki vedno znova privabljajo iskalce, ki so napolneni
z upanjem, da bi tega milega moža, ki vabi od daleč, zmogli videti od blizu. Ta karizma,
ja zaključil kardinal, prinaša upanje, ki govori o Bogu in njegovem Sinu Jezusu Kristusu
in nas spominja na vzvišeno in srhljivo nujnost krščanskega življenja; prinaša upanje,
ki svetu kaže pot v nebesa.