Zadnji dan molitvene osmine:
"Imate tukaj kakšno jed?"

RIM (ponedeljek, 25. januar 2010, RV) – Med letošnjo molitveno osmino za edinost kristjanov smo razmišljali o raznih razsežnostih Jezusovega naročila kristjanom vseh časov: "Vi ste priče teh reči". Danes, na osmi in sklepni dan se na kratko zamislimo, kako za edinost pričujemo tudi z gostoljubnostjo: "Imate tukaj kakšno jed?" (Lk 24,41)
 
Vprašanje vstalega Gospoda učencem, ki so ga s strahom gledali, misleč, da vidijo prikazen, je bilo več kot povabilo h gostoljubnosti ali spreten uvod v pogovor. Vprašanje Vstalega je bilo uvod v razumevanje bistva vstajenja. Vsak človek ve, da se hranijo samo živa telesna bitja. Mrtvi ne jedo, ampak samo še razpadajo. Kot apostoli, vemo tudi mi, da prikazni ne jedo. Prvo sporočilo vprašanja vstalega Gospoda učencem je torej bilo, da pred njimi ne stoji prikazen, ampak Učenik, ki so ga osebno poznali in je sedaj, po vstajenju, pred njimi živ kot človek, ki lahko zaužije hrano, je pa hkrati tudi vstali od mrtvih. Prvo sporočilo vstalega Gospoda učencem v obliki vprašanja je torej bilo, da vstajenje od mrtvih ne zabriše lastnosti živega človeka, ampak jih neizmerno izpopolni in jim doda nove. Vstajenje od mrtvih je torej novo rojstvo v moči Duha, ki je Jezusa obudil od mrtvih. V tem pogledu je poučno, kar je Jezus rekel Nikodemu, ko sta govorila o prerojenju, posredno pa tudi o vstajenju, da »kar je rojeno iz mesa, je meso, kar pa je rojeno iz Duha, je duh« (Jn 3,6). Iz evangelijev vemo, da je Nikodem prišel na Jezusov pogreb in »prinesel okrog sto funtov zmesi mire in aloe« (Jn 19,39). Ob pogrebu, ki je bil vsaj za Jezusovo Mater Marijo skrivnosten trenutek, se je prav gotovo spomnil pogovora z Jezusom in se verjetno vprašal tudi kaj v zvezi z vstajenjem. Od zaprtega svežega groba, kjer je počivalo Jezusovo telo, pa se je tudi on vračal s sklonjeno in zamišljeno glavo. Tudi za Nikodema, ki je bil verjetno duhovno najbolj razgibana in fina osebnost takratne judovske elite, je bilo vstajenje, o katerem je govoril Jezus iz Nazareta, neskončna skrivnost.

Zato je vprašanje vstalega Gospoda učencem "Imate tukaj kakšno jed?" zelo primerno za uvanjanje v skrivnost vstajenja. Jezus je vedel, da ga bodo učenci najprej vprašali, kako je živ, tako kot oni, ali kako drugače? Vprašanje nakaže oba odgovora, tako kot je vsak človek živ, pa tudi drugače, to je, neskončno bolj živ, tako živ, da smrt nad njim več ne gospoduje. Vprašanje vstalega Gospoda učencem pa je najtesneje povezano z zadnjim skupnim dejanjem, ki so ga opravili pred Učenikovim trpljenjem, to je skupna zadnja večerja in ustanovitev evharistije. Vstali Gospod je učencem v obliki vprašanja pokazal dve stvarnosti. Prva je ta, da je vstajenje od mrtvih uresničitev obljube pri zadnji večerji, da bo vedno z njim, je torej uresničitev evharistije. Druga razsežnost vprašanja vstalega Gospoda pa je novo poslanstvo, da naj sebe in vse ljudi stalno uvajajo v skrivnost vstajenja od mrtvih. Udeležba pri evharistiji bo poslej udeležba v moči vstajenja, bo udeležba pri božji gostiji z vstalim Gospodom.

Kristjani smo med seboj eno samo takrat, kadar smo skupaj z vstalim Gospodom, kadar izpovedujemo vero v vstajenje. Vsaka gostoljubnost je za kristjana vedno znamenje Božje gostoljubnosti, ki je udeležna pri gostiji z vstalim Gospodom. Udeležba pri taki gostiji je vedno tudi ekumensko dejanje. Kakor je namreč evharistija uresničeno Jezusovo vstajenje od mrtvih, tako je pristno krščansko gostoljubje vedno tudi dejanje edinosti med kristjani, je pravo ekumensko dejanje.