Peti dan molitvene osmine: "Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to trpel in šel v svojo slavo?"

RIM (petek, 22. januar 2010, RV) – Med molitveno osmino z vodilno mislijo: "Vi ste priče teh reči", smo kristjani danes, 5. dan, povabljeni, da molimo in razmišljamo kako pričujemo tudi s tem, da trpimo: "Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to trpel in šel v svojo slavo?"

Iz Lukovega poročila o vsebini pogovora med skrivnostnim sopotnikom in učencema na poti v Emavs je razvidno, da so med potjo temeljito razpravljali tudi o vprašanju trpljenja. Pogovor je vstali Gospod zaključil s trditvijo v obliki vprašanja: "Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to trpel in šel v svojo slavo." Tako je učencema in vsem kristjanom do konca časov sporočil dve temeljni in trajni dejstvi, da je namreč trpljenje v življenju vedno prisotno in je hkrati vedno skrivnost, katere pomen je potrebno stalno odkrivati. To velja tako za odnose med katoličani v Katoliški cerkvi kot za odnose med kristjani, ki izpovedujejo vero v istega vstalega Gospoda v različnih krščanskih Cerkvah, obredih in krščanskih skupnostih.

Ko je apostol Pavel razmišljal v Kristusovi skrivnosti, je o njegovem trpljenju zapisal, da se je Kristus iz tega, kar je trpel, učil pokorščine. Tu je seveda mišljena pokorščina Bogu Očetu. Pri apostolu narodov je čisto nova povezava med trpljenjem in pokorščino. Slednja je za apostla vir vere, predanosti Bogu in izpoved zaupanja v Boga. Kristusovo trpljenje je bilo za Pavla vzor in vir upanja v Božjo pomoč v njegovem apostolskem delovanju in v borbi zoper hodobijo v svetu, v bojevanju z grehom in premagovanjem strahu pred smrtjo. Vstali Gospod pa učencema na poti v Emavs v povzetku razprave o trpljenju doda še en, presnetljiv vidik, da je bilo namreč potrebno, da je Mesija to trpel in šel v svojo slavo. Trpljenje je torej pot v slavo, kot jo ima Mesija pri svojem Očetu.

Kako torej razumeti trpljenje kot pokorščino, kot pot k slavi pri Bogu? Za kristjana sta v vsakem trpljenju prisotni dve temeljni razsežnosti. Kristjan doživlja trpljenje kot zanikanje dobrega, kot moč zla in greha, ki v njem zmagujeta, kot danost, ki mu jemlje življenje ali ga nevarno ogroža. V vsakem trpljenju je vedno prisotna tudi zavest o dobrem, ki je sicer ogroženo, a je kljub vsemu še vedno živo, močno, si želi okrepitve in hrepeni po zmagi nad zlom in grehom. Vsak človek ima neki notranji čut za kakovost in pomen dobrin med katerimi se odloča. Kadar je ogrožena največja dobrina, človek to ogroženost doživlja kot največje trpljenje, ker se zaveda za kaj bo prikrajšan in v čem je ogrožen. Sredi odločanja za velike dobrine, je trpljenje tesno povezano s kakovostjo svobodne odločitve za dobro, oziroma z nevarnostjo, da se odloči slabo in bo v njem celo prevladala odločitev za slabo. In tu obstaja tesna povezanost med trpljenjem in pokorščino, kot potjo k slavi, v primeru nepokorščine pa k propadu.

Tudi na področju ekumenizma je bilo, je, in bo veliko trpljenja. Najprej zato, ker sovražnik človeške narave noče, da bi se ljudje zbliževali med seboj na evangeljski osnovi, to je v duhu zapovedi ljubezni. Zato razpihuje nasprotovanja, ločitve in preprečuje dobre pobude. Za kristjane je v nekem pogledu bolj pomembno prizadevanje, kako sredi trpljenja uvideti dobre danosti in se zanje svobodno in smelo odločati. Ker je edinost med kristjani dobrina, za katero je Kristus svojega Očeta izrecno prosil pred svojim trpljenjem, je vsako prizadevanje zanjo prednostna naloga vsakega kristjana, ki gotovo vodi v slavo pri Bogu.