Tretji dan molitvene osmine: "Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?" (Lk 24,18)

RIM (sreda, 20. januar 2010, RV) – Tretji dan molitvene osmine za edinost kristjanov, ki poteka pod geslom Vi ste priče teh reči, smo povabljeni k pričevanju o Jezusovi navzočnosti v našem življenju. Razmislimo o svetopisemskih besedah: "Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?" (Lk 24,18)

Vprašanje sta zastavila Jezusova učenca na poti v Emavs skrivnostnemu tujcu, ki se jima je pridružil in ju vprašal o čem se pogovarjata, da sta tako žalostna. Srečanje na osamljeni cesti se je začelo s vprašanji in ne s pozdravi ali predstavljanjem. Ta navidezna podrobnost je zelo zgovorna, ker nas opozori, da je šlo za srečanje med ljudmi, ki so bili pozorni drug do drugega. Vsak od njih pa je v sebi nosil močno sporočilo, ki ga je v celoti prevzelo in kar kipelo iz vsakega sogovornika. Na poti so se torej srečali možje, polni duhovnega naboja. Vsebina sporočila je bila tako močna, da sta učenca z začudenjem vprašala tujca, ali je res edino on tisti, ki ne ve, kaj se je v Jeruzalemu dogajalo v minulih dneh. Tujci navadno pridejo v mesto po opravkih in se zanimajo za stvari, ki se jim zdijo koristne. Učenca na poti v Emavs sta tako običajno obnašanje obiskovalcev spreskočila in se čudita, da nabito ozračje v Jeruzalemu ni pritegnilo tujčeve pozornosti. S svojim zavzetim, skorajda žaljivim vprašanjem sta tujca hotela vključiti v svojo naporno iskanje odgovorov na vrsto vprašanj, ki so se jima zastavljala ob dogodkih od četrtka do nedelje. Zanimivo je, da nista poučevala, kar za Juda ne bi bilo nič nenavadnega, ampak sta tujcu v hipu postavila kopico vprašanj. Vse to nekako v duhu slovenskega pregovora: Česar je polno srce, to usta govore.

In prav v tem sta za vse čase simbol in vzor kristjanom, ki trajno iščejo odgovore na vprašanja, ki jih presegajo. Učenca na poti v Emavs sta to presežnost doživela v stiku z Jezusom iz Nazareta, od njegovega javnega delovanja do nasilne in neslavne smrti na križu. Najbolj kruta smrt na svetu, ki je doletela Jezusa iz Nazareta, ni uničila vsega, kar je On v njiju prebudil s svojim naukom, čudeži, osebnostjo in skupnostjo učencev, ki jo je zbral ob sebi. Upi, ki jih je Učitelj v njiju prebudil, so bili močnejši od njegove smrti. Podobno se dogaja vsakemu človeku, ki se sreča z evangeljskim oznanilom, kajti le to ga na skrivnosten način prebudi za novo in drugačno življenje. Vsak kristjan je na neki ravni neprestano na poti v Emavs, kajti v globini srca se zaveda, da so njegove duhovne oči za mnoge stvari »zadržane«, kot je to skrivnostno plat kristjanovega življenja poimenoval evangelist Luka. Toda ta stvarnost ne zaduši kristjanovega ustvarjalnega iskanja odgovorov na najtežja vprašanja.

Danes, na treji dan molitvene osmine za edinost kristjanov, se vprašajmo dve stvari. Najprej: Do kakšne mere je v memi, v moji zavesti in v mojem temeljnem snovanju prisotno krščansko dejstvo? In drugo vprašanje: Ob katerih danostih se krščanskega dejstva najbolj zavedam? Ali so to krivice, ki jih doživljam, vidim in odkrivam v sebi in v današnjem svetu? So to apostolske pobude današnje Cerkve, ki si na vsah ključnih ravneh prizadeva vnesti luč razodetja v delovanje kristjanov in ljudi dobre volje našega časa? Ali sem zavzet za krščansko sporočilo tako kot sta bila učenca na poti v Emavs, ki sta se čudila, da tujec napornega iskanja v Jeruzalemu nekako ni prepoznal? Ali sem v vseh teh pogledih naravnan ekumensko, to je vesoljno, in ali sem poln skrbi za vse ljudi in celotno stvarstvo?