Drugi dan molitvene osmine: "O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?" (Lk 24,17)
RIM (torek, 19. januar 2010, RV) – Pričujemo s tem, da si pripovedujemo,
kar smo doživeli - "O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?" (Lk 24,17). Drugi
dan molitvene osmine za edinost smo povabljeni, da se tudi mi zamislimo ob Jezusovem
vprašanju učencema na poti v Emavs: "O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?" Iz
Lukovega poročila izvemo, da sta učenca ob tem prašanju žalostna obstala. Ker se je
Jezus s svojim vprašanjem dotaknnil njune boleče točke, sta mu začela nizati razloge
za svojo žalost. Med temi sta navedla tudi presenetljiv razlog, da so ju namreč nekatere
žene prestrašile, »ki so pripovedovale o prikazni angelov, kateri pravijo da živi«
(Lk. 24, 23). In tu se postavlja vprašanje, kako to, da novica o Kristusove vstajenju
v učencih prebuja žalost?
To dejstvo še bolj utemeljuje Jezusovo vprašanje:
"O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo, da sta žalostna?" To vprašanje v enaki
meri velja tudi nam, Jezusovim učencem, na pragu tretjega krščanskega tisočletja,
kot je veljalo prvim Jezusovim učencem, ki so bili obveščeni, danes bi rekli informirani
o Jezusovem vstajenju. Njihov in naš problem pa je bil in je izbira novic in tematik,
o katerih razmišljamo in kako o njih razmišljamo. Učenca na poti v Emavs sta vedela,
da je Jezus govoril o svojem vstajenju od mrtvih. Na prvo veliko noč sta tudi slišala,
sta bila obveščena, da so angeli povedali ženam, da živi. Jezusova napoved je bila
potrjena, toda sporočilo ni naredilo miselnega preboja, ni postalo prva novica o kateri
bi resno razmišljala. In tu smo ponovno pred skrivnostjo, kako to, da novica o Jezusovem
vstajenju od mrtvih, ki je bil mogočen v besedi in dejanju, ni našla poti v srce in
razum učencev na poti v Emavs? To seveda ne pomeni, da sta učenca čisto prezrla novico
o Jezusovem vstajenju. Nekakšen odgovor na miselno in javno stanje v Jeruzalemu na
dan vstajenja lahko naslutimo v njuni otožni pripombi ob vsem dogajanju, da sta namreč
tudi ona upala: »Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael« (21). Iz tega
sledi, da judovsko mesijansko upanje ni bilo dovolj za vero v Jezusovo vstajenje.
Ali Jobovo upanje, da bo nekoč njegova koža zopet zdrava in lepa obdajala njegovo
telo, ni bilo del mesijanskega upanja? Bolj blizu smo resnici, če povemo, da je bila
za judovsko mesijansko razmišljanje in upanje, le preveč drzna možnost, da bi Mesijeva
zmaga nad grehom in smrtjo postala stvarnost za vsakega človeka, ki bo vanj veroval.
Tudi najbolj verni in pobožni Judje niso dopuščali možnosti, da bi Bog v svojem Sinu
tako dokončno ljubil vsakega človeka, da bi ga odrešil vezi smrti in greha.
Vrnimo
se k Jezusovemu vprašanju nam, njegovim učencem na pragu 3. krščanskega tisočletja:
"O kakšnih rečeh se pogovarjamo na naših življenjskih poteh?" O vstajenju? In če,
s kakšnim upanjem v srcu? Da je s smrtjo vsega konec, ali pa v svojem življenju kljub
vsemu vidimo skrivnostno moč, ki je Jezusa obudila od mrtvih? Kristjani se ne moremo
zadovoljiti le z miselnostjo javnega mnenja, ali kot pravi sveto pismo, z miselnostjo
tega sveta, ker ta preprosto ni pozorna na dejstvo odrešenja. Na tej ravni je vsak
rod kristjanov izzvan, da v moči vere pogumno presega miselnost tega sveta in pri
tem ni »nespameten ali v mišljenju počasen za vse, kar so pripovedovali preroki«,
kot je na to opozoril sam vstali Gospod učenca med potjo v Emavs.