Nadškof Anton Stres se je poslovil od Celja

CELJE (ponedeljek, 18. januar 2010, RV) - Ob slovesu prvega celjskega škofa msgr. dr. Antona Stresa iz tamkajšnje škofije na mesto ljubljanskega nadškofa in metropolita, je bila včeraj, ob 15.00, v stolni cerkvi sv. Danijela zahvalna maša. Na to nedeljo je godoval tudi sv. Anton Puščavnik, krstni zavetnik nadškofa Stresa. Somaševalo je 69 duhovnikov. Že pred tem je nadškof Stres naslovil posebno pastirsko pismo, pri slovesni maši pa se je na nek način poslovil od škofije in stolnice sv. Danijela, čeprav še ostaja apostolski administrator celjske škofije do imenovanja novega škofa, kar je povedal tudi v drugem delu homilije. Poslovil se je s temi besedami: »Drage sestre in dragi bratje, dragi sobratje duhovniki, dragi prijatelji! Tudi mi smo v teh treh letih in pol delali prve korake v postavitvi na noge nove celjske škofije. Seveda, nismo ustvarjali iz nič, gradili smo na stoletni zgodovini krščanske vere v naših krajih. Toda živimo v časih, ko za marsikaterega našega sodobnika ta zgodovina ni več temelj. Treba ga je postaviti na novo. Živimo v družbi in okolju, kjer vera ni več samoumevna, tako, kakor ni bilo samoumevno na svatbi v Kani Galilejski sprejeti Marijino naročilo: »Kar koli vam poreče, storite!« Potrebujemo ljudi, ki imajo tako močno vero kakor Marija, da bodo lahko druge usmerjali k Jezusu. Najprej pa moramo mi sami biti taki: ljudje močne in prepričljive vere in zaupanja v Jezusa. Ko sedaj po prvih zoranih brazdah na njivi celjske škofije odhajam – čeprav bom še nekaj tednov ali mogoče celo mesecev prihajal v škofijo kot njen apostolski administrator, dokler ne bo novi škof posvečen in bo prevzel škofijo v posest – bi rad pokazal na to Marijino zaupanje v Jezusa in na Jezusov pogum, ki zna začeti z malim številom učencev, ki zaradi neuspehov ne obupa in ki se zaveda pomembnosti dobre in potrpežljive vzgoje vsakega člana občestva. V našem pastoralnem načrtu smo oblikovanje sodelavcev postavili na prvo mesto. A začeti moramo pri sebi. V letu duhovništva je prav, da se začenjamo zavedati tudi potrebe po lastnem nadaljnjem in trajnem oblikovanju in duhovnem, teološkem in pastoralnem poglabljanju naše vere in zaupanja v Jezusa in krepitvi našega sodelovanja, da bomo kakor Marija lahko ljudi usmerjali k Jezusu: »Karkoli vam poreče, storite!« Besede slovesa sem napisal v pismu, ki ste ga prejeli in ki je bilo tudi objavljeno na spletni strani škofije. Ne bom ga sedaj ponavljal. Le tisto bi še rad dodal, kar je bilo včasih v navadi reči ob slovesu: »Pa nič ne zamerite!« Prosim za odpuščanje, če sem koga tako ali drugače prizadel. Ni bilo namerno. Jaz s svoje strani nimam nikomur nič odpustiti. Hvala vam za vso prijaznost in pripravljenost na sodelovanje. Če bomo znali biti povezani in sodelovati z Jezusom, z Devico Marijo in v Cerkvi med seboj, ne bo nič pretežko. Amen.«