Krščansko upanje v nauku papeža Benedikta XVI.

RIM (sreda, 6. januar 2010, RV) – Ena od osrednjih misli papeževega nedeljskega nagovora, ki ga je imel pred prvo letošnjo molitvijo Angel Gospodov, 3. januarja, je govorila o Bogu, ki je naše upanje, kajti Bog je po Jezusu Kristusu dokončen razodel svojo voljo, da namreč hoče biti blizu človeku. Papež tako nadaljuje z govorom o upanju, temo, ki vidno zaznamuje njegov pontifikat in ki ji je posvetil tudi svojo drugo okrožnico Odrešeni v upanju.

Kot je dejal papež na začetku lanskega leta v enem od svojih govorov, ima človek na začetku novega leta mnoga pričakovanja in upanja. Vendar pa ne sme spregledati, da na obzorju nastajajo sence, ki v človeštvo vnašajo mnogo zaskrbljenosti. A ohranjati je treba pogum, v nas mora vedno biti prižgan plamen upanja, kajti za nas kristjane je resnično upanje Kristus, ki je Očetov dar človeštvu, je dejal papež.

Gre za dar, s katerim nam Bog želi reči, da je v upanju naše odrešenje. Kot je dejal papež v enem od nedeljskih nagovorov pred dvema letoma, je bistvo tega upanja postavljeno na spoznanje Boga, na odkritje dobrega in usmiljenega Boga v človeškem srcu. Jezus nam je s svojo smrtjo na križu in vstajenjem razkril svoj obraz, obraz Boga, ki je tako velik v svoji ljubezni, da nam je razodel neomajno upanje, ki ga niti smrt ne more načeti. Kajti življenje, ki se izroči Očetu, se odpre večni blaženosti.

Papež ugotavlja, da je razvoj sodobne znanosti, vero in upanje vedno volj potiskal v zasebno in individualno sfero. Danes se zato jasno in pogostokrat dramatično vidi, kako zelo človek in svet potrebujeta Boga, resničnega Boga. Človek namreč vedno bolj izgubljaja upanje. Kot je dejal papež, znanost brez dvoma mnogo prispeva za dobro človeštva, vendar pa ga ne more odrešiti. Človeka lahko odreši le ljubezen, ki daje dobro in lepo osebno in družbeno življenje. To veliko upanje, ki je polno in dokončno, nam zagotavlja Bog, ki je ljubezen, ki je po Jezusu prišel k nam in nam dal življenje. V Kristusa upamo in vanj verujemo, je poudaril papež.

In če zares upamo v Kristusa, lahko vsak med nami doživi moč odrešujoče božje milosti, ki spremeni naše življenje. V luči tega trdnega upanja dobi naše vsakodnevno delo nov pomen in novo vrednost, kajti zasidramo ga v večne človeške in duhovne vrednote, ki našemu bivanju dajejo več vedrine in nas delajo koristne za druge. Naše upanje, pravi papež, namreč ni samemu sebi namen, ampak je vedno tudi upanje za druge, saj je le tako lahko upanje za vse.

Upati pomeni poleteti. Kdor upa, mora dvigniti glavo in svoje misli usmeriti visoko, k višinam našega bivanja, to pomeni proti Bogu. Le to velika gotovost upanja nam zagotavlja, da kljub osebnim življenjskim neuspehom in protislovjem v zgodovini, nas vedno varuje moč neuničljive ljubezni.