Resnična podoba Cerkve, o kateri mediji ne govorijo

RIM (torek, 5. januar 2010, RV) – V letu 2009 je bilo na svetu ubitih 37 katoliških misionarjev. Poročilo o katoliških misijonarjih po svetu, ki so bili ubiti zaradi izvrševanja svojega evangelijskega poslanstva, je konec leta 2009 izdala agencija Fides. Vendar pa razen nekaj izjem mediji poročilu niso namenjali vidnejšega mesta. Lansko leto se je število smrtnih primerov v primerjavi z letom poprej podvojilo. 37 smrtnih žrtev pomeni najvišje število v zadnjih desetih letih ubitih misionarjev, upoštevati pa je še treba, da število ni dokončno, saj najverjetneje obstajajo še drugi smrtni primeri, za katere se še ni izvedelo.

Novica v javnosti ni imela večjega odmeva, ker se ne ujema z običajno podobo Katoliške cerkve v medijih. Cerkev je namreč največkrat predstavljena kot bogata in močna institucija, ki hoče uveljavljati svoje zakone, tudi tistim, ki se ne čutijo del katolištva, kot da gre za neko staro in togo oligarhijo, ki ne more razumeti, da se je svet spremenil. Cerkvi se največkrat očitajo napake in zločini nekaterih njenih predstavnikov, kot je primer pedofilije v irski Cerkvi. Mediji Cerkev najraje predstavljajo s kardinali kot stereotipi človeške moči, ali pa s sramotnimi dejanji duhovnikov in njihovim kritiziranjem Cerkve. Redko pa se Katoliško cerkev predstavlja kot skupnost mnogih moških in žensk, ki so se resno predali težkemu in nevarnemu poslanstvu in ki mnogokrat, zaradi svoje pogumne odločitve oznanjati evangelij, zares izgubijo življenje.

Ti pričevalci evangelija so v lanskem letu svoje življenje izgubili na vseh celinah. Gre za 30 duhovnikov, 2 redovnici, 2 bogoslovca in 3 laike, 16 različnih narodnosti: 19 jih je latinoameriškega porekla, 9 je Evropejcev, 7 Afričanov in 2 Azijca. Vsi so bili ubiti zato, ker so sledili svoji odločitvi in živeli ter delali na nevarnih območjih. Odločili so se, da bodo ljudem s svojim prizadevanjem in zgledom prinesli drugačno sporočilo od temačne stvarnosti, ki jo morajo vsak dan živeti, da bodo s svojim drugačnim življenjem prinašali upanje in pomoč tja, kjer prevladujta strah in nasilje. Ravno njihovo junaško pričevanje kaže, kako koristna je bila njihova prisotnost na območjih, ki so pokvarjena in opustošena zaradi nasilja. Ti kristjani so brez orožja pokazali, da obstaja nek drug način življenja, življenje solidarnosti in resnice, življenje zastonjske ljubezni. In zaradi tega so postali tarče nasilja.

Povedati bi bilo treba zgodbo o mlademu Williamu Quijano, ki je pripadal skupnosti sv. Egidija in kot animator v Salvadorju delal v centru za kulturo in mir. Tam mir namreč ni le vprašanje neke ideološke utopije, ampak konkreten pouk proti nasilju, ki je vsakodnevno prisotno. In zato ga je ubila ena od tamkajšnjih nasilnih tolp, zaradi katerih tamkajšnja mesta postajajo kraji mladih ljudi, pripravljenih na streljanje in ubijanje.

Povedati bi bilo treba tudi zgodbo duhovnika Révocata Gahimbareja, ubitega v Burundiju, ker želel pomagati redovnim sestram, katerih samostan napadla skupina nasiležev. In tu so še številne zgodbe zaradi ropa ubitih misijonarjev, ki so pri izvrševanju svojega poslanstva bili v stiku z nasilnim okoljem ter delali in živeli brez kakršnekoli zaščite. Živeli in delali so na krajih, kamor nihče drug nikoli ne zaide in bi jim lahko rekli od Boga pozabljeni kraji. A dosegli so jih misijonarji, da bi pokazali, kako Bog nikoli nikogar ne zapušča. To je resnična podoba Cerkve, tista o kateri časopisi ne govorijo, tudi takrat ne, ko gre za novice v črni kroniki.


Vir: L'Osservatore Romano