Škof Mariano Crociata: “Pridigar sam naj postane prvi poslušalec besed, ki jih oznanja
drugim.”
RIM (nedelja, 3. januar 2010)– “Neslan močnik”, skoraj “neužitna
jed” ali “slaba hrana”, se mnogim vernikom v Italijo zdijo pridige, ki jih vsako nedeljo
poslušajo s prižnic, je zatrdil tajnik Italijanske škofovske konference škof Mariano
Crociata na tridnevnem liturgičnem simpoziju za bogoslovce, ki je konec decembra potekal
v Rimu. V središču razprav je bila tema Pridiga med slavljenjem in služenjem,
kateri se je škof Crociata približal naravnost in brez olepševanja. Kot je dejal,
bi bilo nadvse sramotno, da bi pridige postale priložnosti za obtoževanje in sramotenje,
obsojanje in presojanje, zavrnil pa je tudi enolično ponavljanje splošnih spodbud
in prigovarjanj k univerzalnemu dobremu. Cilj, tako duhovnega življenja kot pastoralnega
dela, je po Crociatovih besedah združiti tolažbo in opomin, upanje in resno zavzemanje,
veselo zaupanje in nujno resnost, kajti oznanilo odrešenja je vabilo k odločitvi.
Krhko in občutljivo ravnotežje, ki je v napetosti med dvema poloma, lahko vzdržuje
le tisti, ki se je odločil za Kristusa in ki tako hkrati doživlja tudi tolažbo, je
dejal škof. Obstaja namreč načelo teološko-duhovnega reda, ki usmerja bogoslužno pridiganje,
kar pomeni, da je beseda, izrečena med liturgijo, vedno izraz, ki ostaja podrejen
božji Besedi. Pridiga je zato najprej oznanjevanje božje Besede, kajti Bog ostaja
pobudnik, ki s svojo Besedo in preko nje učinkovito deluje. Odločilnega pomena je,
da pridigar sam postane prvi poslušalec besed, ki jih oznanja drugim, znati jih mora
obrniti nase. Ne gre za sprejemanje Kristusove novice kot navadnega intelektualnega
znanja, je opozoril Crociata in dodal, da se je nevarnosti moralizma pridružila še
nevarnost, ki vero potiska v zasebno sfero.