Duhovna misel za drugo nedeljo med letom  

Bogoslužja božičnega časa ves čas omenjajo Božji blagoslov, ki smo ga v Jezusu deležni ljudje in se potem od nas vrača k Bogu. Jezus je Božji dar človeštvu in hkrati sad človeštva, ki v Mariji doseže svoj najvišji cilj. V Božičnih poezijah s. Efrem poudarja, da je Marija vrt v katerega se je od Boga Očeta spustil dež blagoslova s katerim je poškropil Adamovo obličje. Adam sva ti in jaz. s. Efrem tudi pravi, da je v odnosu do Kristusa najvišji cilj življenja, ki človeku omogoča nov pogled na vse, ki ga preobrazi. Dobesedno pravi takole: “Če ima mati otroka, ta postane brat mojega Ljubega. Če ima hčerko ali posvojenko, ta postane nevesta mojega Gospoda. Tisti, ki ima služabnika, naj mu da svobodo, da bo šel lahko služit mojemu Gospodu (Jezusu). Zaradi tebe lahko služabnica postane svobodna. Če te ima rada, se v njej zgodi nevidna osvoboditev”.

Skrivnost rojstva Božje besede med ljudmi, je Dar, ki ga Bog podari človeštvu. Le pod tem vidikom lahko razumeva prvo poglavje pisma Efežanom. Slovesno in prostrano nariše obzorje blagoslova v katerega je zajeto življenje vsakega človeka: “Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslôvil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvôlil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinóvljeni otroci. Takšen je bil blagohôtni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdáril v ljubljenem”. Tudi evangelist Janez potrjuje: “In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice”. Blagoslov, ki nam ga da v Jezusu, doživljamo in okušamo v življenju. Že pred stvarjenjem sveta, nas je Bog imel v mislih kot tiste, ki so sposobni nositi lepoto Božjega Sina. Kako naj ne bi v izkustvenem spoznanju Božjega sina, ki je postal sin človekov, videli najvišji sad življenja in izpolnitev slehernega našega hrepenenja po resnici in lepoti? Zaradi te možnosti, se evangeljsko veselo oznanilo obrača na vse ljudi in vse narode in na vsakega človeka posebej. Zaradi tega oznanila danes kristjan živi svoje življenje z veseljem. Pripravljen ga je podariti, da bi se veselje, ki je od zgoraj uresničilo v vseh in nad vsemi in bi vsem srcem zažarela neskončna Božja ljubezen.

Ali lahko kristjan pričakuje veselje od zgoraj, če pa to veselje ni prej globoko in čisto zažuborelo v njegovem lastnem srcu? Ko se sv. Gregor Niški sprašuje kaj je v resnici Božje kraljestvo, ki se nahaja znotraj nas ali v nas (prim. Lk 17,21) takoj nato z vso gotovostjo odgovarja: “Kaj drugega more biti, če ni veselje, ki je izlito v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan?” Veselje je kot podoba, kot zagotovilo in dokaz večnega veselja, ki ga uživajo duše svetnikov v pričakovanem veku”. Prav to danes lahko prosiva: “Oče, večne ljubezni do nas... razsvetli nas s svojim Duhom, da bomo sprejeli skrivnost tvoje ljubezni, ter okušali veselje, ki nas čaka kot tvoje sinove in hčere in dediče Božjega kraljestva“. Prosiva, da bi tudi midva doživela in izkusila to kar je apostol Janez: “prišel je prebivat med nas in videli smo njegovo veličastvo”. Prosiva, da bi tudi midva vstopila v blagoslov, ki ga opisuje sv. Pavel: “Blagoslovljen Bog, … ki nas je blagoslovil z vsakršnim blagoslovom”.

Če Očetov Božji blagoslov zares prekipeva iz našega srca in je nad nami, potem gremo varno skozi vse preizkušnje in bolečine življenja. Tega kar potrebuje naše srce, nič več ne iščemo drugod. Nič več nas ni strah, da bi izgubili upanje, ki ga imamo. Nič več ne zahtevamo od bližnjega tistega, kar smo mu v znamenje obilnega blagoslova mi dolžni podariti. Prav to je argument in obzorje vsake naše molitve, ki postane kraj češčenja in spominjanja neskončne obdarovanosti in veselja, veselja nad tem, da smo Božji sinovi in hčere. Molimo zato, da bi nas blagoslov osvojil. Molimo zato, da bi Božji blagoslov s svojim mirom osvojil ves svet.


Pripravil: p. Viljem Lovše