Monsinjor Giovanni Pietro Dal Toso: »Ljubezen vedno kaže na Božjo sled v srcu vsakega človeka.«

VATIKAN (petek, 1. januar 2010, RV) – Tudi če ljubezen nima izrecno katoliških ali krščanskih potez, vedno kaže na Božjo sled v srcu vsakega človeka, tudi tistega, ki se opredeljuje za agnostika, je za vatikanski časopis L'Osservatore Romano povedal podtajnik Papeškega sveta Cor Unum monsinjor Giovanni Pietro Dal Toso. Ljubezen kot caritas je po Tosovih besedah rojena iz krščanskega razodetja, da je Bog ljubezen, kar je prepojilo celotno kulturo onkraj krščanskih okvirjev. V pastoralnem delu Cerkve pa ima ljubezen osrednje mesto, postala je tudi glavna tema prve okrožnice papeža Benedikta XVI. Bog je ljubezen, o njej pa je sveti oče ponovno spregovoril v tretji, socialni okrožnici Ljubezen v resnici. Po Tosovem prepričanju ne gre za slučaj. V prvi okrožnici papež razmišlja o razlogih za karitativno dejavnost Cerkve in ugotavlja, da je v Bogu, ki je ljubezen izvor in neizčrpen vir cerkvenega delovanja v svetu in v prid vsem ljudem. Na podlagi tega teološkega vidika papež tudi oriše katoliške karitativne dejavnosti. V letos izdani okrožnici Ljubezen v resnici, pa se Benedikt XVI. ozre na kraj, kjer se karitativna dejavnost odvija, kjer človek živi in dela. Družba potrebuje ljubezen, kar pomeni, da se vsi medčloveški odnosi, tako gospodarski, politični kot družinski, lahko spremenijo.

Podtajnik sveta Cor Unum je izpostavil, da je najpomembnejši vidik te socialne papeževe okrožnice ravno njen osebni pristop. Kadar se v družbenih odnosih sklicujemo na ljubezen, se zavedamo, da samo osebe lahko ljubijo: družbene strukture tega zagotovo ne morejo, je dejal Toso. Okrožnica Ljubezen v resnici jasno izpostavlja ljubezen, ki je prejeta in podarjena, izpostavlja torej osebno izkušnjo ljubezni, ki je za družbene odnose bistvenega pomena. To pomeni, da če ni oseb, ki bi si prizadevale živeti ta klic k ljubezni, kakor jo je razodel Bog, se družba v vsej svoji razčlenjenosti ne more oblikovati z ljubeznijo in karitativnostjo. Ključnega pomen je, da v družbi obstajajo osebe, ki prakticirajo in pričujejo ljubezen v družbenem življenju.

Cerkev se zaveda, da je v središču problema svetovne lakote človek, je nadaljeval monsinjor Toso, zato je v središču njenih dejavnosti vedno postavljen človek. Če se ne spremeni človek in njegovo srce, se tudi družba ne bo mogla nikoli spremeniti. Kljub velikim svetovnim načrtom, programom in dejavnostim, da bi se izboljšalo življenjske pogoje ljudi, se po njegovem prepričanju brez globokih duhovnih sprememb, ki se približujejo bistvenim vprašanjem, ne bo zares dotaknilo jedra problemov. Cerkev neposredno ne more posegati v reševanje velikih političnih problemov, ampak izvršuje svoje poslanstvo: obnavlja človeka preko doživljanja Boga, ki ljubi.

Papeški svet Cor Unum je vatikanska ustanova namenjena človeškemu in krščanskemu razvoju. Med drugim skrbi za izvajanje papeževih posebnih pobud na humanitarnem področju in področju celostnega človeškega razvoja, povezuje različne dejavnosti katoliških organizacij in podpira njihovo sodelovanje, ter vernike spodbuja h konkretnemu pričevanju ljubezni. Papeški svet Cor Unum, kar v prevodu pomeni eno srce, je leta 1971 ustanovil papež Pavel VI.