RIM (ponedeljek, 21. december 2009, RV) – Pred praznikom Gospodovega rojstva smo nekako
dolžni premišljevati o srečanju med teto Elizabeto, ki je v starosti po Božji dobroti
postala mati in mlado Devico Marijo, ki je postala mati v moči Svetega Duha. To srečanje
bi lahko imenovali srečanje med starozaveznim in novozaveznim materinstvom, pa tudi
srečanje med ženo, ki je postala mati v starosti in Devico, ki ni spoznala moža. Obe
ženi, teta Elizabeta in Devica iz Nazareta, sta materinstvo doživljali kot poseben
božji dar vsaki osebno in vsemu človeštvu. Evangelist Luka natančno poroča o
poreklu Zaharije in Elizabete, pove, da sta živela brez graje po vseh Gospodovih zapovedih
in navodilih, da nista imela otrok, ker Elizabeta ni bila rodovitna. Za oba je bilo
zelo boleče, ker nista mogla sodelovati v krepitvi in ohranitvi izvoljenega ljudstva.
Evangelist Luka obzirno pove, da je ta bolečina bila predmet njune molitve, saj angel
v templju Zahariji naravnost pove, da je bila njegova molitev uslišana (Lk 1,13).
Angel nato Zahariji naroči, kako naj imenuje svojega sina, da bo opravljal duhovniško
poslanstvo, še več, da bo z Elijevim duhom obrnil srca očetov k sinovom, nepokorne
k modrosti pravičnih in naredil ljudstvo dovzetno za Gospoda (Lk 1,14-19). Za Zaharijo
so te napovedi bile tako nove, vzvišene in presenetljive, da je njegova vera pred
to prerokbo odpovedala. Ker v sebi ni premogel smelosti vere, da bi prerokbo oznanil
in razlagal drugim, je za kazen onemel, skrivnost je ostala zaprta v njegovem srcu
do rojstva napovedanega sina, Janeza Krstnika. Ko se je Zaharija po opravljeni
službi v templju vrnil domov, je Elizabeta spočela. Evangelist Luka pomenljivo pove,
da je Elizabeta pet mesecev skrivala, da je postala mati, nato pa je o svojem materinstuv
začela govoriti. Njen nov odnos do materinstva je v tem, da materinstva ni pripisovala
možu, ampak Bogu, ki je blagovlovil odzveti ji sramoto pred ljudmi (Lk 1,25). Na tem
mestu Luka nakaže tudi nov razlog, da je namreč angel Gabriel oznanil Mariji, Elizabetini
nečakinji, da bo v moči Svetega Duha spočela Odrešenika. Ko Marija kmalu nato obišče
teto Elizabeto, ta v Marijinem pozdravu prepozna Marijino skrivnost in jo poveže s
svojo in jo izrazi z vsebinsko silno bogatim vzklikom Od kod meni to, da prihaja k
meni mati mojega Gospoda (Lk 1,43)? Ta Elizabetin vzklik je hrati izpoved njene vere
v Marijino božje materinstvo in napoved bistva novozavznega materinstva. Krščanske
matere ne bodo le rojevale otroke za biološko preživetje družine in naroda, ampak
bodo rojevale otroke, ki bodo po krstu postali božji posinovljenci. Srečanje
med največjo starozavezno materjo Elizabeto, ki je bila, kot poroča Luka, polna Svetega
Duha, in Marijo, Božjo Materjo nove zaveze, ki jo je isti Sveti Duh obvaroval madeža
izvirnega greha, nas uvaja po eni strani v globine materinstva stare in nove zaveze,
po drugi pa v vsebino poslanstva Janeza Kristnika, ki je bil največji prerok rojen
iz žene v stari zavezi, in vsebino odrešenja, ki ga je izvršil obljubljeni Mesija,
Jezus Kristus, ki je človeštvo tako čudovito odrešil, da je najmanjši v novi zavezi,
večji od Janeza Krstnika.