Ob letu duhovništva:
Biti ukoreninjen v Kristusovi ljubezni 

Vsak duhovnik je v moči svetega reda na poseben način povezan s Kristusom, Velikim duhovnikom. Zaradi tega je vsak duhovnik na poseben način ukoreninjen in utemeljen v Kristusovi ljubezni, kot piše apostol Pavel v pismu Efežanom. Apostol Pavel vsem kristjanom v Efezu želi, da bi njihova utemeljenost v Kristusovi ljubezni bila temelj njihovega življenja in tudi vir spoznanja Kristusove ljubezni. V isti sapi apostol narodov kristjanom v Efezu tudi pove, da to spoznanje Kristusove ljubezni presega vsakršno spoznanje in da bodo ravno zaradi njega lahko zaživeli v vsej božji popolnosti.

Pogoj za to, da bi kristjan in še toliko bolj duhovnik razumel Kristusovo ljubezen pa je, da je sam ukoreninjen v ljubezni. In ta ljubezen je že sad Kristusove ljubezni, ki je vedno prisotna v kristjanovi duši. Vsi vzgibi in izrazi ljubezni namreč vodijo h Kristusovi ljubezni, ker imajo svoj izvor v milosti, ki jo je razlil po vsem svetu. Brž, ko se kristjan ukorenini v ljubezni, že začne spoznavati Kristusovo ljubezen. Bolj ko se v kristjanu krepi ljubezen, bolj v njem raste spoznanje Kristusove ljubezni, ki v človekovo ravnanje trajno prinaša dobre sadove.

Ukoreninjenost v ljubezni pomeni nasprotje sovraštvu in maščevalnosti, ki sta prav tako značilni človeški drži. Vztrajati v sovražnem ravnanju do bližnjega je povezano z ukoreninjenostjo človekovega duha v zlu. Takšna oseba kaže gorečo strast, ki želi drugemu škodovati. Zagrizenost Jezusovih sovražnikov v borbi zoper njega ter prizadevanje, da bi ga odstranili s tega sveta, kaže na močan vpliv hudega duha, ki ga je Kristus vedno neposredno obsodil in razkrinkal. Jezus svojim nasprotnikom tudi naravnost pove: Hudiča imate za očeta in njegove želje hočete spolnjevati. On od začetka ubija ljudi in nikoli ni vztrajal v resnici, ker v njem ni resnice (Jn 8,44).

Ko je Božji Sin prišel na svet, da bi odrešil človeštvo, človeka ni odrešil le njegove ukoreninjenosti v zlu, ampak je v njem prebudil tudi novo ukoreninjenost v ljubezni, ki vodi vso človekovo delovanje. Evangeliji nam poročajo, kako je Jezus učil svoje učence o razvijanju ljubezni v sebi in do bližnjih, a si je posebej prizadeval, da bi na učence prenesel svoj polet in zavzetost, da se v ljubezni gre do konca, in to v vseh človeških okoliščinah. Zato je odpravil vse omejitve, ki so kot ovira pri izkazovanju ljubezni bile postavljene na pot. Biti ukoreninjen v ljubezni torej pomeni biti prežet in navdihnjen s krivnostno novo notranjo močjo, ki celotno človekovo delovanje usmerja v podaritev bližnjemu. To pomeni, da želi kristjan v Svetem Duhu zajemati dobre navdihe, da bi tako odgovoril na potrebe drugih. Prepusti se poletu velikodušnosti, ki mu omogoči žrtvovanje in predanosti, v katerima ne varčuje lastnih moči pri pomoči najbolj potrebnim. Sveti Pavel je pri priporočanju takšne ljubezni uporabil obrazec »biti utemeljen v ljubezni« v smislu, da mora ljubezen postati temelj človekovega ravnanja. Biti ukoreninjen v ljubezni pa tudi pomeni biti prepričan, da je ljubezen najvišja vrednota človekovega bivanja, ki jo človek išče v vseh načinih svojega razmišljanja in delovanja.


Razmišljanje ob letu duhovništva je povzeto po besedilu p. Jeana Galota.