Dunovna misel za nedeljo Kristusa kralja:
Kralj drugače

Jezus samega sebe razglasi za kralja samo pred Pilatom, ko je že jasen izid proti njemu sproženega procesa: obsojen bo na križanje. Ta izid je sam večkrat napovedal. Evangelist Janez je vse to ohranil v svojem srcu in nam zapisal. Iz njegovega evangelija nam Jezus govori: » In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,14-16) »Jezus jim je tedaj rekel: »Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da jaz sem in da ničesar ne delam sam od sebe, ampak govorim to, kar me je naučil Oče.« (Jn 8,28) »In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« (Jn 12,32). Ob slovesnem vstopu v Jeruzalem množica Jezusa pozdravlja kot kralja, nihče pa niti ne sluti, kaj to v resnici tudi pomeni. Jezus sam povezuje dejstvo, da je bil povzdignjen s tem, da je kralj. Na križu, ko bo obsodba izvršena, bo postal kralj slave, kakor so antični križi pisali nad njegovo glavo. Na tak način se bo pokazala resnica. Križani kralj je namreč prišel med nas samo zato, da bi nam pričeval o resnici.

Za kakšnega kralja torej gre in za kakšno resnico gre? Poskušal bom odgovoriti malo širše:

V mašni prošnji po obhajilu na praznik Kristusa kralja molimo: »Daj, da bomo Kristusu, kralju vesoljstva, na zemlji z veseljem služili in v nebeškem kraljestvu večno živeli z njim«. Ne prosimo le, da bi bili poslušni Kristusu in zato lahko vstopili v raj. Predvsem prosimo, da bi se uresničila naša najgloblja srčna hrepenenja. Ravno po križu Jezus, kralj slave, osvoji naše srce za Božjo ljubezen. In to tako korenito, da lahko sijaj te ljubezni živimo v vseh življenjskih dogodkih in ga nič ne more zadušiti. Kakor »pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12), tako človeštvu ni dan noben pomembnejši lik, ki bi lahko na boljši način razodeval smisel sveta in naše dostojanstvo, kakor ga razodeva žrtvovano Jagnje, Jezus Kristus. On pričuje o resnici Božje ljubezni do vsakega človeka. To je edina resnica, ki nas ljudi zanima: Bog nas ljubi do te mere, da se je Njegov Sin žrtvoval, da bi Očetova ljubezen lahko zasijala in postala korenina dostojanstva in življenja za vse človeštvo. Gledati vanj, ki smo ga prebodli, pomeni, da nas je Božja ponudba zaveze osvojila. Božja ponudba zaveze vključuje tudi vsak greh in revščino, preseže vsako pomanjkljivost in strah, premaga vsak odpor in bojazen. Njegova zaveza postane hrepenenje po bratstvu. Nič več si ni potrebno zaslužiti in pritegniti kraljeve simpatije, kajti vsa njegova simpatija je že na naši strani. Potrebno je zgolj z Bogom deliti njegovo čutenje do celotnega človeštva. Ko spoštujem vse, sem le služabnik, ker sem že deležen njegove skrivnosti. Ta skrivnost pa je hrepenenje po končno uresničeni intimni zaupnosti in osebnem odnosu z vsemi ljudmi, ki smo njegovi sinovi in hčere.

Še en vidik si zasluži pozornost. V glavni mašni prošnji prosimo, da bi dojeli, da je resnično kraljevanje služenje. To prosimo, ker se nas je dotaknil sijaj Kristusa kralja. Tista naša dejanja, ki izražajo služenje/kraljevanje so deležna istih značilnosti Božjega kraljestva o katerih govori Jezus: »Moje kraljestvo ni od tega sveta«. To pomeni, da je cilj ljubezni, ki jo Jezus izžareva ta, da preobrazi ta svet. Ni pa od tega sveta, nima svojih korenin v tem svetu. Zato svojega delovanja ne oblikuje po logiki tega sveta. A kljub temu njegova ljubezen izraža resnico sveta. Zato ker ga odpre in ga vodi v dopolnitev po kateri hrepeni.

Vse ljubezni tega sveta niso drugega kot senca Božje ljubezni in nanjo kažejo. Vse moči tega sveta so zgolj senca moči Božje resnice in po tej resnici se jih presoja in ocenjuje. Kadar različne moči in ljubezni človeka odtrgajo od Božje ljubezni, s tem zanikajo izvor svoje legitimnosti, za človeka pa postanejo vzrok za muko. A naša srca tudi sredi te muke ne prenehajo skrivoma hrepeneti po Božji ljubezni, ki edina daje smisel našim najglobljim hrepenenjem. Ta napetost tudi tebi in meni omogoča razumeti in sprejeti naslednjo spodbudo: »Odpriva vrata Gospodu: naj vstopi kralj veličastva, Kristus Gospod.« Amen.


Pripravil: p. Viljem Lovše