Ob letu duhovništva:
Edinost in mir kot duhovniško poslanstvo 

O duhovniškem poslanstvu za edinost in mir je govora v stari in novi zavezi Svetega pisma, o njem pa je govoril tudi apostol narodov, sv. Pavel. V pismu Efežanom prav, da je Kristus naš mir (Ef 2,14).

Edinost med kristjani ni sad človeških prizadevanj, ampak je Božji dar. Kar pa kristjanov ne odvezuje, da ne bi storili vse, kar je v njihovi moči, in tako prispevali k edinost med kristjani. V stari zavezi beremo, kako je prerok Ezekijel govoril, da bo Bog zbral člane izvoljenega ljudstva iz vseh koncev sveta (Ez 37,16-28). V novi zavezi pa evangelist Janez uči, da je Jezus umrl ne le za ljudstvo, ampak tudi zato, da bi zbral razpršene božje otroke (Jn 11,51). Bog želi edinost človeštva, ki ga ugonabljajo nesloga in vojne ter moralni, gospodarski, politični in družbeni nered. Zato je Bog poslal svojega Sina, ki je postal človek in sprejel najbolj krhek način bivanja, da bi za nas umrl in vstal ter nam tako podaril Duha ljubezni, edinosti in miru.

Na predvečer svojega križanja je Jezus Očeta prosil, da bi njegovi bili ena sama stvar, živa skupnost. Od tod tudi izhaja odgovornost vseh, ki so po krstu postali člani enega Kristusovega Telesa (1Kor 12), da so eno, da živijo v edinosti med seboj in z Bogom. Razdeljenost jasno nasprotuje Božji volji in pomeni pohujšanje za ves svet, kakor nas pogosto opominja tudi papež Benedikt XVI. Edinost je namreč sestavni del bistva cerkvene skupnosti in je najčistejši izraz ljubezni v Cerkvi. Edinost, ki nam jo daje Sveti Duh ni le shajanje ljudi, ki si želijo dobro, temveč je edinost v isti veri. Kristjani morajo biti eno, ker so po Svetem Duhu v edinosti Sinom, Svetim Duhom in Očetom, kakor uči apostol Janez v svojem prvem pismu (1Jn 1,3).

Edinost, ki izhaja iz Kristusove ljubezni poraja pravi mir, ki pa bo v popolnosti dosežen v blaženosti in slavi Svete Trojice. Krščanski mir je zatorej podoba in učinek Kristusovega miru, ki se izliva v naša srca po Očetovem Duhu, pravi apostol Janez (Jn 14,26-29). Bog Oče nam daje okušati darove svojega miru v evharistiji, ko prejemamo kruh njegovega Sina, pa tudi takrat, ko sprejmemo postati to, kar kljub našim željam in težnjam, želi Bog Oče. Opora nam je lahko premišljevanje Božje besede z Marijino držo, z njenim »zgodi se«, z njeno notranjo razpoložljivostjo, s katero »je v svojem srcu premišljevala o vsem tem, kar ji je storil Gospod«.

Edinost in mir se oblikujeta in rasteta dar in konteplacija, notranje zrenje, pa tudi kot vsakdanji dosežek, prizadevanje za krščansko in človeško družbo, ki ju ugonabljajo razdeljenosti in vojne.



Duhovno razmišljanje je povzeto po besedilu nemškega teologa Karla Rahnerja.