Pismo afriških škofov ob zaključki sinode za Afriko
NAIROBI (petek, 30. oktober 2009, RV) – Sinodalni očetje iz Zveze članic škofovskih
konferenc Vzhodne Afrike, ki so se od 4. do 25. oktobra udeležili druge posebne škofovske
sinode za Afriko v Vatikanu, so po zaključku zasedanja lokalnim Cerkvam na svojem
območju poslali pismo in se vsem zahvalili za molitve, podporo in sodelovanje.
Kot
so v pismu zapisali škofje, so med molitvami in razpravami jasno spoznali, da ima
Afrika mnogo tega, na kar je lahko ponosna in za kar je lahko hvaležna, pri čemer
so navedene besede papeža Benedikta XVI., ki je na odprtju sinode Afriko opisal kot
velika duhovna pljuča za človeštvo, ki se nahaja v krizi vere in upanja. Seveda se
Afrika mora spoprijeti z mnogimi problemi, so v nadaljevanju zapisali afriški škofje,
vendar pa so naše zmožnosti in sposobnosti mnogo večje, predvsem kar se tiče izrednega
človeškega bogastva, kar je tudi izpostavil sveti oče. Kot Cerkev Božje družine, so
zapisali sinodalni očetje iz Vzhodne Afrike, moramo sodelovati z drugimi, da bi tako
izkoristili svoje potenciale in presegli težave. V pismu je nato izpostavljen prispevek,
ki so ga delegati Zveze članic škofovskih konferenc Vzhodne Afrike dali k različnim
sinodalnim razpravam, navedena je vloga žensk, vpliv cerkvenega družbenega nauka,
težave, s katerimi se soočajo družine, problem HIV-a in aidsa, vpliv podnebnih sprememb
na varno hrano, potreba po spravi in medverskem dialogu, korupcija in druga področja.
Sinodalni
očetje so vse župnije in majhne cerkvene skupnosti pozvali, da preberejo zaključno
poročilo sinode za Afriko ter ga uporabijo kot pomoč pri bogoslužju, molitvi in v
prizadevanju za spravo, pravičnost in mir. V pričakovanju posinodalne spodbude papeža
Benedikta XVI. Zveza članic škofovskih konferenc Vzhodne Afrike v duhu zaključkov
druge posebne škofovske sinode za Afriko načrtuje pripravo ustreznega gradiva s smernicami
za delovanje cerkvenih ustanov, sklic generalnih zasedanj škofovskih konferenc, da
bi se z vsebino sinode za Afriko seznanilo škofe, ki na njej neposredno niso sodelovali,
spodbujanje in širjenje sinodalnega sporočila na vseh cerkvenih ravneh, da bi se čim
bolj razvijale razprave o vprašanjih, ki so se na sinodi najpogosteje pojavljala,
in prispevale k sodelovanju in prizadevanju za mir in pravičnost na afriški celini.