Razmišljanje ob letu duhovništva: Jezus je moj veliki učitelj molitve
Trenutki prave molitve so za vernega človeka trenutki resnice o njegovem življenju.
V njih se srečujem z globoko skrivnostjo svojega lastnega bivanja. Samo v molitvi,
kadar se znajdem v samoti pred Bogom in se obrnem k njemu, sem najbolj jaz. V molitvi
sem popolnoma sam s sabo in v zavedanju samega sebe. Prav tako sem z Bogom, pred katerim
ne morem ničesar skriti. Moje najgloblje želje, moji cilji, moje slabosti in pomanjkljivosti
se pojavijo v vsej luči, v luči samega Boga. V molitvi se z jasnim in nepristranskim
pogledom zazrem v svojo notranjost in odkrijem temeljno in najboljšo smer svojega
življenja. Molitev me dviga nad vsakdanja opravila, osvobaja me zemeljskega pogleda
in me priklepa na Boga, me postavlja v držo častilca, grešnika ali otroka. Tako vstopim
v svet presežnega, ki v običajnem življenjskem ritmu ostaja večini ljudi nedostopen.
Razlika
med pravo molitvijo in analiziranjem samega sebe je v tem, da ko molim, k spoznavanju
samega sebe ne pristopam s svojo omejeno zavestjo, ampak v luči Boga in v pogovoru
z njim. Moje srce in moje misli so odprte zanj. V molitvi zrem nase z vedrim in veliko
bolj iskrenim pogledom kot pa v golem analiziranju samega sebe. Molitev v meni ustvarja
preprostost in ponižnost pred Bogom. Nase gledam v luči, ki prihaja od njega. Na nek
način tako v molitvi že počivam v Bogu, ga najdevam in se u njim srečujem.
Ta
edinstven dogodek, do katerega prihaja v molitvi, je zelo lepo opisala sv. Edith Stein,
rekoč, da se na skrivnem in v tišini uresničuje delo odrešenja. Žive skale, ki se
morajo uporabiti za izgradnjo Božjega kraljestva, so razdrobljene in izklesane v tihem
pogovoru med dušo in Bogom. Popolna in ljubeča izročitev duše Bogu, dar, ki ji ga
poklanja v zameno, popolna in trdna združitev duše in Boga, to so po besedah sv. Edith
Stein najbolj vzvišeni trenutki molitve.
Zgled molitve, mi daje Jezus sam,
ki je molil pogosto in v različnih okoliščinah. Evangeliji govorijo o najvišji popolnosti
in vzvišenosti njegove molitve ter prav tako o njeni preprostosti, spontanosti, globini
in jasnosti. V Jezusovi molitvi se razodeva celotna skrivnost njegovega božansko-človeškega
bistva, skrivnost notranje tišine in molka, notranje združitve z Bogom, Očetom, ki
ga je ljubil in od katerega je bil ljubljen.
Duhovno
razmišljanje je povzeto po besedilu flamskega jezuitskega patra Ignacija de la Potterieja.