Sinodalni očetje upajo, da bodo protagonisti usode Afrike postali Afričani sami

VATIKAN (četrtek, 15. oktober 2009, RV) – Sinodalni očetje so na današnjem 15. generalnem zborovanju škofovske sinode za Afriko, ki poteka v Vatikanu, izrazili upanje, da bi Afričani sami postali protagonisti svoje usode. V navzočnosti svetega očeta Benedikta XVI. se je sicer danes že začela razprava o tematikah, ki jih bo treba izpostaviti v zaključnem poročilu zasedanja druge posebne škofovske sinode za Afriko. Sinodalni očetje ugotavljajo, da so dosedanji rezultati pozitivni, a hkrati priznavajo, da bo nekatere težave in vidike treba bolj izpostaviti. To velja denimo za varstvo okolja, duhovniške poklice in afriške tradicije, v katerih je po prepričanju sinodalnih očetov treba videti osnovo za proces sprave na črni celini. Afriški škofje predlagajo tudi širjenje besedil, ki pojasnjujejo družbeni nauk Cerkve na področju spolnosti, ter opozarjajo na potrebo po boljši pastoralni oskrbi delavcev, družin in žensk. Pozornost je po njihovem prepričanju treba posvetiti tudi čarovništvu, ki je še v nekaterih afriških državah vedno precej razširjeno in ki škodi celotni afriški družbi, prav tako pa se je treba osredotočiti na odnose z muslimani. Kot pravijo sinodalni očetje, je več časa na zasedanju sinode treba posvetiti vprašanjem, povezanim z migracijami, zaščiti temeljnih človekovih pravic ter z dostojanstvom človeške osebe, prav tako pa je treba izpostaviti potrebo po povezovanju krajevnih Cerkva z vesoljno Cerkvijo ter pomen uporabe množičnih medijev pri evangelizaciji.
Sinodalni očetje so v manjših skupinah danes spregovorili tudi o trgovini z drogami in orožjem in o boju zoper aids ter obsodili pohabljanje ženskih genitalij, ta starodavni obred, ki ga še vedno izvršujejo v nekaterih afriških državah in na določenih območjih Bližnjega vzhoda. Po vsem svetu se s tem strahotnim posegom vsako leto sooči tri milijone deklic, pri čemer jim grozijo številna zdravstvena tveganja, od okužbe do sterilnosti. Afrika se mora zbuditi in spremeniti slog svojega življenja, so poudarili afriški škofje. Nato so izpostavili tudi pomen katoliških šol in univerz ter vključevanja vernikov laikov v evangelizacijo, ob koncu pa so predlagali organizacijo celinskega evharističnega kongresa, panafriško srečanje, na katerem bi spregovorili o vlogi žensk v posameznih afriških družbah, ter medversko molitveno srečanje, saj je, kot poudarjajo sinodalni očetje, skupna molitev na območjih, ki so zaznamovana s spopadi in nasiljem, prvi korak k miru.