Razmišljanje ob letu duhovništva: Mašniško posvečenje in dar Svetega Duha

Posvetitveno molitev, ki se med duhovniškim posvečenjem moli nad kandidatom, lahko razčlenimo na tri dele. Prvi del razkriva, da je postavitev duhovništva delo Boga Očeta, drugi del je klicanje Svetega Duha nad kandidata, tretji del pa je prošnja za posredovanje Božjega Sina Jezusa Kristusa. O vlogi in pomenu klicanja Svetega Duha nam v tokratnem razmišljanju ob letu duhovništva govori jezuitski pater Giuseppe Ferraro, ki pravi, da ima klicanje Svetega Duha v posvetitveni molitvi osrednji pomen.
Sveti Duh je kandidatu, izbranemu za duhovnika, dan zato, da bi v njem povečeval svetost in duhovništvo ohranjal kot živo stvarnost. Sveti Duh kandidatu podeli drugo stopnjo duhovništva in iz njega ustvari škofovega sodelavca ter pomočnika pri vodenju krščanske skupnosti, da v božjo čast opravlja bogoslužja, podeljuje zakramente, oznanja evangelij in izvršuje dela odrešenja. Utrjen s tem transcendentnim darom, bo duhovnik lahko vodil vernike z svojim lastnim zgledom neomadeževane življenjske drže, katerega cilj je služiti človeškemu življenju in opravljati svoje poslanstvo. Duhovnik, v izpolnjevanju svojih dolžnosti za odrešenje ljudi, s čimer je povezana tudi njegova lastna odrešitev, svojega zaupanja ne polaga v človeške sposobnosti, ampak zaupa v milost, pomoč in dar Svetega Duha, ki je bil nanj izlit med duhovniškim posvečenjem. To je resnični dar, milost in posvetitev, je osnovna značilnost duhovniškega zakramenta in potrditev večnega velikega duhovnika Jezusa Kristusa ter sposobnost za izvrševanje bogoslužne, učiteljske in pastoralne naloge, ki so s posvetitvijo zaupane duhovniku.