Drugi dan zasedanja posebne škofovske sinode za Afriko posvečen Cerkvi v Etiopiji, dialogu z islamom in delovanju Cerkve na vzgojno-izobraževalnem področju

VATIKAN (torek, 6. oktober 2009, RV) – Sinodalni očetje, zbrani v Vatikanu, so zaključili drugi dan zasedanja druge posebne škofovske sinode za Afriko, ki bo na temo Cerkev v Afriki v službi sprave, pravičnosti in miru v potekala do 25. oktobra. V središču razprav je bilo trpljenje Cerkve v Etiopiji, pa upanje v tej Cerkvi, sinodalni očetje pa so govorili še o delovanju Cerkve v Afriki na vzgojno-izobraževalnem področju ter o dialogu med katoličani in muslimani. Tretje generalno zborovanje je odprl patriarh Etiopske pravoslavne cerkve Abuna Paulos, ki ga je pozdravil tudi sveti oče. Izrazil je upanje, da bi se Etiopska pravoslavna cerkev in Katoliška cerkev zbližali v edinosti, ki je dar Svetega Duha, ter da bi skupaj pričevali za upanje, ki ga prinaša evangelij. Skupaj nadaljujmo z dejavnostmi za celostni razvoj vseh afriških narodov, krepimo družine, ki so braniki družbe, vzgajajmo mlade, ki so prihodnost Afrike, in prispevajmo h gradnji družb iskrenosti, poštenosti in solidarnosti, je pozval papež. Izrazil je strinjanje s patriarhom Paulosom, ki je poudaril, da oznanjevanja evangelija ne gre ločevati od obveze za gradnjo družbe, ki je v skladu z Božjo voljo, ki spoštuje blagoslov Božjega stvarstva ter ščiti dostojanstvo in nedolžnost Božjih otrok. V Kristusu vemo, da je sprava mogoča, da se pravičost lahko uveljavi ter da mir lahko traja. To je sporočilo upanja, ki smo ga poklicani oznanjati. To je obljuba, za katero so afriški narodi želijo, da bi bila izpolnjena, je še poudaril papež. Etiopsko pravoslavno cerkev je pozval, naj kljub temu, da je preganjana, nadaljuje s pričevanjem za evangelij in pokorščino njegovemu zakonu ljubzeni, hkrati pa je izrazil veselje nad patriarhovo navzočnostjo na sinodi. Ta, kot je dejal, zgovorno izpričuje starodavnost in tradicijo Cerkve v Afriki. Navzočnost patriarha Paulosa na zasedanju škofovske sinode za Afriko je toliko bolj pomembna zato, ker Etiopska pravoslavna cerkev spada med Orientalske pravoslavne cerkve, ki priznavajo samo prve tri ekumenske koncile, zavračajo pa sklepe četrtega, kalcedonskega koncila. Te Cerkve so zavrnile doktrino, da ima Jezus dve naravi, božjo in človeško.
Pred papeževim pozdravom je patriarh Paulos spomnil na številne rane, ki pestijo Afriko, celino, zaznamovano z izkoriščanjem, pandemijami in hudo lakoto, hkrati pa je poudaril, da ima črna celina tudi številna naravna sredstva, ki prispevajo k razvoju drugih držav. Potem je pozval k zaščiti otrok. Obsoditi moramo državljanske vojne, v katerih se pogosto bojujejo otroci vojaki, je dejal in pozval k edinosti, da bi vsi krščanski voditelji združili moči za Afriko.
Druga današnja središčna tema v sinodalni avli je bilo delovanje Cerkve v Afriki na vzgojno-izobraževalnem področju, ki je zelo razvejano in učinkovito. Cerkev na tej celini vodi 56.000 šol, ki jih obiskuje 19 milijonov učencev, ter 23 katoliških univerz. Tretja tema tretjega generalnega zborovanja pa je bil dialog z islamom, pri čemer so razpravljalci izpostavili razmere na severu Afrike, kjer kristjani, kljub temu, da so v manjšini, uživajo svobodo. Govorci so še obsodili islamski ekstremizem in izrazili potrebo po aktivnem delovanju Cerkve v večinoma muslimanskih družbah, spomnili pa so tudi na številne mučence, ki so za vzpostavitev demokracije v nekaterih afriških državah darovali svoje življenje.

Včeraj popoldne pa so sinodalni očetje razmišljali predvsem o odnosih med Afriko in drugimi celinami. Kot so ugotovili, Afrika predstavlja probleme vsega sveta, kot so revščina, odsotnost ukoreninjene demokracije in krivičnost do žensk, po drugi strani pa je črna celina po prepričanju sinodalnih očetov lahko tudi zgled globoke in dinamične vere, mladega krščanstva in medverskega dialoga. Kinšaški nadškof monsinjor Laurent Monsengwo Pasinya je nato predstavil poročilo o posinodalni apostolski spodbudi Janeza Pavla II. z naslovom Cerkev v Afriki, ki je izšla leta 1995. Kot je dejal, je bil dokument v Afriki zelo dobro sprejet ter je tamkajšnjo Cerkev spodbudil k razmišljanju o Cerkvi kot Božji družini ter k pastoralnim projektom, da bi dala nov zagon življenju in poslanstvu Cerkve v Afriki.