Duhovna misel za 27. nedeljo med letom: Tekmovalnost in slavohlepje sta posledica trdosrčnosti

Draga poslušalka, cenjeni poslušalec. Berila nama spregovorijo o vrednosti, ki jo ima zakon med možem in ženo v Božjih očeh. Farizeji sprašujejo Jezusa: "Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?" Evangelist doda, da so ga to spraševali zato, da bi Jezusa preizkušali. Za kakšno preizkušnjo gre? To ni mogoče kar takoj zaslutiti. Pozorno preberiva odlomek, kajti različne navedene podrobnosti niso samo po sebi umevne. Jezus kot običajno, da bi spraševalcu pomagal, da gre vase, takoj vzpostavi razdaljo in vrne vprašanje: "Kaj vam je zapovedal Mojzes?" Farizeji ne upajo reči, da je Mojzes ukazal napisati ločitveni list in jo odsloviti, ampak pravijo le da je dovolil – napisati ločitveni list in jo odsloviti. Zakaj? Ko Jezus kasneje odgovarja pa govori o zapovedi, o ukazu.
Zdi se, da farizeji slutijo, da Jezus uči proti postavi. Hočejo, da bi to odkrito izjavil. Tako bi imeli razlog, da bi ga lahko tožili. Vsi so vedeli, da je bila odslovitev mirno sprejeta navada, ki jo je Mojzes potrdil s točno določenimi navodili. O tem natančno piše v 5 Mz 24,1-4. Dejansko pa v celotnem svetem pismu o odslovitvi žene ni nobene zapovedi niti norme. Mojzes je s svojo zakonodajo hotel zaščititi ženo, ki je bila prepuščena na milost in nemilost moški samovolji. Kakor da bi hotel reči: vem, da moški lahko odslovi svojo ženo, toda to ne sme storiti kar tako zlahka. Kasneje je ne bo mogel več vzeti nazaj. Odpusti jo lahko le, če na njej najde nekaj sramotnega. V Jezusovih časih so to pravilo nekateri razlagali ozko drugi pa v širokem smislu. V prvem primeru je pravilo veljalo le takrat, če je žena moža prevarala z drugim. V drugem primeru pa kadarkoli in iz kakršnega koli razloga. Zato farizeji upravičeno trdijo, da je Mojzes zgolj dovolil.
A Jezus želi priti do srčike tega vprašanja. Ni vprašanje ozke ali široke razlage tega pravila. Pomemben je temelj iz katerega je to pravilo nastalo in dobilo svoj smisel. Odločilnega pomena ni uzakonjena navada, pa čeprav je bila zelo cenjena. Odločilen pomen pri presojanju tega pravila ima upoštevanje kar Bog Oče želi in dela. On namreč izraža svojo voljo glede človeka. Pokaže tisto, kar je za človeka resnično dobro. Zato Jezus spomni na Božje stvarjenje človeka: "na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapústil očeta in mater in se pridrúžil svoji ženi in bosta oba eno telo". Božji blagoslov od trenutka stvarjenja ni nikoli več manjkal. Ne glede na človeške grehe in krhkosti. Prav zaradi tega blagoslova ima zakon med možem in ženo večno vrednost. V judovskem okolju takratnega časa je lahko samo moški odslovil žensko. Zakaj naj potem odslovitev ne bi bila več dovoljena? Jezus se sklicuje na to, kako je te odnose postavil Bog. To je zelo pomembno za tvoje in moje srce. S tem, da se sklicuje na enakost med moškim in žensko, v resnici kritizira postavo ali zakone in brani Božjo čast. Moški in ženska imata različne naloge in načine delovanja. Tudi čustveno prostorje in njegove dinamike so drugačne. Oba pa imata enako dostojanstvo. V ljubezni imata oba enako dostojanstvo.
Zato vrstica pred evangelijem navaja odlomek iz prvega Janezovega pisma: "Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna". Želi nama povedati, da dostojanstvo ljubezni, ki daje moškemu in ženski enako vrednost, izhaja iz dejstva, da lahko le preko ljubezni doživimo bližino ali spoznanje Boga. Ko se moški in ženska drug drugemu posvetita, podarita, v ljubezni, je v igri uresničitev Božje ljubezni, ki se razodeva med njima in po njima, njima in nam.
Jezus razmišlja in se vede kot nekdo, ki živi iz vere, to pomeni, iz močnega osebnega odnosa z Bogom Očetom. Vsako stvar vidi in razume v funkciji Božjega kraljestva. Če otroci motijo odrasle je to zato, ker odrasli ne vidijo stvarnosti Božjega kraljestva. Vidijo jo namreč lahko samo tisti, ki so kakor otroci. Dostojanstvo moškega in ženske za Jezusa ne temelji na osebni pomembnosti ali zaslugah enega ali drugega, ampak na tem, da sta oba ustvarjena od Boga in zanj. Podarjena sta si za prihod Božjega kraljestva, da se pokaže in razodene Božja ljubezen in ju preobrazi. Ustvarjena sta zato, da bi uživala sijaj Božje ljubezni in vanjo vabila tudi svoje otroke in vse ostale. Na tak način torej Jezus po drugi napovedi svojega trpljenja in smrti, učence spet povabi v vzajemno ljubezen. Ker hoče biti zvest Božji poti in vsakemu izmed nas pokazati Očetovo ljubezen, nas svari pred tekmovalnostjo in slavohlepnostjo, ter vabi naj se učimo biti enaki v dostojanstvu, ki nam ga daje vzajemna ljubezen, ki jo živita tudi mož in žena.

 Pripravil: p. Viljem Lovše