Duhovna misel za 25. nedeljo med letom: Nič ni pomembnejšega kot Božja ljubezen

DUHOVNA MISEL (sobota, 19. september 2009, RV) - Menim, da je dobro, če se zavedava dveh pomembnih dejstev: sveto pismo lahko zares razumeva šele s pomočjo Božjega razodetja in ne zgolj v moči lastnega dojemanja. V razodetju tudi nama omogoči, da sva deležna Božje skrivnosti. Skrivnost pa ni nekaj kar najina pamet ne more razumeti, ampak je njegovo osebno povabilo tebi in meni, je njegovo večno hrepenenje po sožitju z vsakim človekom. Tako postane Božje razodetje vir blagoslova za najino srce in za vse najine odnose do Boga in bližnjega. V knjigi modrosti brezbožniki govorijo in delajo neumnosti zato, ker "niso spoznali Božjih skrivnosti". Pomeni, da ne poznajo in ne priznajo Božjega povabila, naj sodelujejo pri ustvarjanju sožitja, ki ga želi ustvariti z vsakim človekom.
O tem povabilu govori evangelij. V njem Jezus učencem napove svoje trpljenje. Marko o tem poroča kar trikrat. Svoje tri napovedi trpljenja Jezus vedno pospremi s posebnimi navodili. Božje razodetje torej niso le Jezusove tri napovedi trpljenja, ampak tudi tri spremljajoča navodila. Učenci seveda niso razumeli ne napovedi ne navodil. Podobno kot jih ne razumeva ti in jaz.
Po prvi napovedi trpljenja Jezus pograja Petra: "Stopi za menoj, satan, ker ne misliš po Božje, ampak po človeško!" Peter se je nagonsko uprl trpljenju. A Jezus mu ukaže, naj hodi za njim, ne pred njim. Če ne bo hodil za njim, ne bo videl njegovega obličja. Ob drugi napovedi trpljenja Jezus pograja učence, ki so se med seboj prepirali, kdo je največji. Ob tretji napovedi trpljenja pa pograja Jakoba in Janeza, ki sta hotela sedeti eden na levici in drugi na desnici v njegovi slavi. Seveda sta si vse to predstavljala povsem napačno in po svoje. Enake težave imava danes tudi midva.
Jezus gleda z Božje strani. Medtem ko napoveduje svojo usodo in nama razodeva cilj svojega življenja, midva nisva sposobni razumeti, ker iščeva svojo veličino in zahtevava svojo slavo v očeh ljudi. Jezusova napoved trpljenja pokaže kako so Božje skrivnosti, kako je njegovo povabilo v sožitje z Njim, daleč od najinega načina razmišljanja. Če je daleč najinemu razmišljanju, pa je v resnici bistvenega pomena za tvoje in moje srce, če hočeva ostati človeška in božja.
Poskušajva malo globlje razumeti Jezusovo drugo napoved trpljenja. Prav tisto, o čemer učenci med potjo razpravljajo med seboj, pokaže, da Jezusove napovedi trpljenja niso prav nič razumeli. "Med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji." Jezus jim njihove želje po veličini ne očita. Pokaže pa jim kakšna človeška veličina je zares prava veličina, ki je Bogu všeč in človeku v rast: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik. "Potem vzame v roke otroka, ga objame in doda: "Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.« Če hočeš biti prvi, moraš hoteti biti z Jezusom, ki je Prvi. On je postal služabnik vseh do smrti na križu. Zato, da bi lahko vsi spoznali, kako velika je Božja ljubezen do človeka. Jezus govori o veličini, ki je za Božje kraljestvo. Ta veličina vsakemu človeku kaže Božjo ljubezen do človeka. Takšno veličino je vredno živeti med seboj. Biti zadnji ne pomeni, da sem za vsemi drugimi. Biti zadnji pomeni, da sem služabnik vseh, da bi vsi lahko spoznali sijaj Božje ljubezni. To seveda tudi pomeni, da mojemu srcu nobena stvar ali oseba ne pomeni več kot Božja ljubezen.
Še bolj skrivnostna, vsaj pri Marku, je omemba otroka. V grščini beseda, ki jo prevajamo s "postati kakor otrok" v resnici pomeni "kdor poniža samega sebe kakor otrok". Če tako prevedemo, potem odlomek lažje povežemo z Jezusovo napovedjo trpljenja. Jezus je namreč samega sebe ponižal. Pred nami se ni šel strašnega in vsemogočnega. V svojem ponižanju je omogočil zasijati vsej moči Božje ljubezni do ljudi. Zaradi tega je velik. V tem je njegova resnična veličina. Ko Jezus omenja otroka kaže učencem svojo zaupnost z Očetom. Hkrati jim v otroku pokaže način na katerega lahko skrajna slabotnost postane prostor kjer se nenehno kaže Božja ljubezen in veličina. Zato Jezus sebe poistoveti z vsakim otrokom, z vsakim krhkim in slabotnim - nenasilnim človekom. Do te mere, da kdor spoštuje človeka v njegovi slabotnosti, spoštuje samega Jezusa. Kdor spoštuje in časti Jezusa, pa časti Očeta. S tem, da se Jezus izenači s krhkostjo človeka pokaže Božjo skrivnost, zaradi katere je za nas trpel, umrl in vstal. Kot tak je Jezus modrost o kateri čudovito zapiše Jakobovo pismo: "Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez pristranskosti in hinavščine". Na tak način Jezus lahko tvoje in moje srce osvobodi smrtnega strahu zase in mu da svojo moč. Ali mu upava dovoliti?

Pripravil: p. Viljem Lovše.