Duhovna misel: Le na križu vidimo resnično ljubezen

DUHOVNA MISEL (sobota, 12. september 2009, RV) - Današnji evangelij je središče Markovega evangelija. Jezus naravnost pove, da bo trpel, temu pa sledi prizor Jezusovega spremenjenja. Bogoslužje kaže proces in pot po kateri tudi midva počasi postaneva sposobna dojeti kdo Jezus v resnici je. Jezus je mnoge zelo prepričljiv. Za nekatere tako močno, da mu sledijo z vsem kar so. Naredil je veliko čudežev. Tudi S pripovedovanjem v prilikah je osvojil srca mnogih. Po vsem tem navdušenju in pozitivnem naboju dogajanja in izžarevanja Jezusove osebe, je nastopil trenutek, da svoje učence povabi v globlje razumevanje tega, kar on sam v resnici je in kaj od učencev zahteva in pričakuje.
»Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Vprašanje je isto, kot ga je postavljaj Janez Krstnik: "Ali si ti, ali naj drugega čakamo?" Ljudje mislijo, da je Jezus tisti, ki pripravlja pot odrešeniku. Peter pa izpove, da je prav Jezus Odrešenik, ki ga pričakujejo. Jezus Petrovo izjavo vzame tako zares, da jim odprto pove, da je njegova prihodnost v trpljenju, ki ga je napovedal že prerok Izaija v prvem berilu. Jezus jim tega ne pripoveduje, ampak jih uči, da bo moral, da je nujno, da veliko trpi. Obe besedi "učiti" in "moral" pokažeta, da človek sam ne bi mogel nikoli iz svojih moči dojeti skrivnost Jezusove osebe. Le razodetje od zgoraj omogoči, da Jezusa tudi midva spoznava in sprejmeva takega kot on v resnici je, in ne kot si ga midva vsak po svoje predstavljava.
Peter govori v imenu nas vseh, ko začne Jezusa grajati in zavračati to kar mu je Jezus razodel o sebi. Nič ne razume. Njegovi pameti se to kar je Jezus povedal strašno upira. Tako močno, da ne more sprejeti. A prav v Petrovem zavračanju resnice je skrita vsa Božja pedagogija do tebe in mene in do vsakega človeka. Peter se je prvi učil. Za njim se, če hočeva, učiva tudi midva. Jezus navaja to kar pravi 2 Mz knjiga (33,20-23), kjer Bog pravi Mojzesu, da ne bo mogel videti njegovega obličja, ampak samo hrbet. Jezusov odgovor na Petrovo grajanje je točno tak. Petru pravi: "»Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Petru pravi, naj hodi za Jezusom, če hoče resnično spoznati kdo on je. Le če hodi za Učiteljem, ga bo lahko videl, takšnega kot je v resnici in sprejel tudi njegov križ. Kajti prav na križu bo v Jezusu najbolj zažarela Božja ljubezen do slehernega človeka. Šele s križa bo Jezus lahko tudi tvoje in moje srce prepričal, da samo iz njegove ljubezni izvira življenje za naju. Le v njegovi ljubezni ima najino življenje dostojanstvo, ki ga je mogoče in vredno živeti. Resnica, ki velja za Učitelja, je ista, ki velja tudi za vsakega učenca.
Jezus opozorilo, ki ga je izrekel Petru, izreče tudi vsem drugim učencem za vse čase: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil". Jezusa namreč lahko vidiva takšnega kot je v resnici samo s prebodeno srčno stranjo. Le na križu je mogoče videti Božjo ljubezen do naju in vsakega človeka. Tam je razodeta njegovo resnično obličje – in srce.
Njegova ljubezen na križu je resnični vir življenja. Zaradi njegove ljubezni do vsakega izmed nas se lahko odpoveva katerikoli stvari, ki ni v skladu z ljubeznijo ali ne izhaja iz njegove ljubezni. Prav v tem je srčika dostojanstva našega življenja. Kljub temu, da po življenju hrepenimo, še vedno ostane zastrto našim očem. Vedno potrebujeva Jezusa, da nama od zgoraj razodene resnico, da dojameva resnico nujnosti Jezusovega trpljenja in s tem tudi najinega trpljenja. Šele sredi tega lahko odkrijeva sijaj Božje ljubezni za naju in za vse. Prav to poudarja molitev po obhajilu: "Vsemogočni Bog, moč tega obhajila naj nam prepoji dušo in telo, da ne bodo zmagovali v nas naši čuti, temveč delovanje tvoje milosti". Delovanje Božje milosti v nama je prav pogled na Križanega Jezusa, ki je vir življenja, ker odpira srce za spoznavanje ljubezni. Zato sv. Pavel s takšno trdnostjo vzklika: "Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu” (Gal 6,14). Midva si te njegove besede lahko takole poenostaviva: Ničesar ni na svetu, kar bi lahko imelo prednost pred ljubeznijo, ki sem jo gledal v Križanem Kristusu. Nobena stvar na svetu me ne more izpolniti, razen Kristusove križane ljubezni. Današnje bogoslužje in molitev Cerkve tudi naju vabita v to resnico, ki lahko oživi najini srci in življenju podari večno trdnost, večno vrednost, iz katere lahko danes z veseljem zajemava moč za vse kar delava in živiva.

Pripravil: p. Viljem Lovše