Meditacija: Razlikovanje duhov je sestavni del teologije sv. Pavla in delovanja duhovnikov
RIM (nedelja, 6. september 2009, RV) – V naših razmišljanjih v letu
duhovništva smo se prejšnjo nedeljo zadržali v premisleku, da je duhovnikova bistvena
dolžnost vršiti božjo voljo, ki velja za njegovo osebno posvečevanje in pozorno brati
božjo voljo glede na člane božjega ljudstva, ki je duhovniku izročeno v vodstvo. V
obeh razsežnostih je božja volja posvečevanje, rasti v svetosti. In tu se samoumevno
postavlja vprašanje, kako spoznati božjo voljo, da bi rasli v svetosti. Apostol Pavel
nam tudi na to zahtevno vprašanje daje izčrpen odogovor, ko razvije svoj nauk o
razlikovanju duhov. Potrebno je povedati, da je ta nauk apostola narodov odločilnega
pomena in je bistvena sestavina njegove teologije. Francoski teolog Gérard Therrien
je o razlikovanju duhov napisal sedaj že klasično delo z naslovom Razlikovanje
duhov v Pavlovih spisih. V nadaljevanju bomo navedli le nekaj izhodišč za osebno
razmišljanje. Razlikovati, v grščini dokimazein, pomeni modrovati, preizkušati,
preveriti s pomočjo soočanja, pomeni pa tudi pristnost neke osebe, ali bolj pogosto
neke stvari. Iz vsega tega sledi, da glagol razlikovati, dokimazein, predstavlja
pozitiven namen, nekaj preskušamo, preučujemo, preverjamo neko osebo ali stvar s predpostavko,
da odkrijemo nekaj pozitivnega, dobrega. Na verskem področju, zlasti po prevodu
stare zaveze in drugih judovskih spisov v grščino, glagol razlikovati v dobri meri
razširi svoj pomen: k zamisli preveriti se pridruži vidik očiščevanja. S tem pa izraz
dobi tudi eshatološko razsežnost in nadčasoven vidik, zlasti kadar je v povezavi z
besedno zvezo »Gospodov dan«, ko bodo pravični dobili plačilo, krivični pa bodo zavrženi.
V novi zavezi pa glagol razlikovati dobi še eno novo oznako, ker je vključen
v področje moralnih odločitev. Do Pavlovih spisov in izven njih, ima glagol razlikovatibolj splošen pomen, kot v prvem pismu apostola Janeza, kjer ta priporoča naj kristjani
razlikujejo duhove, naj preverjajo če je nauk pravoveren. Krščanska skupnost to lahko
stori na osnovi dveh meril: ali je nauk v skladu z naukom apostolov in ali je tisti,
ki oznanja, v skupnosti ljubezni s člani krščanske skupnosti. Evangelist Luka pa poroča
o »razlikovanju časov«, v smislu, da je čas, ki se je začel z Jezusom Kristusom, čas,
ki vključuje spreobrnjenje. Vendar evangelist Luka ne poda podrobnejših meril. Apostol
Pavel pa glagol razlikovati bistveno obogati. K prvotnemu grškemu, judovskemu in neotestamentarnemu
pomenu Pavel neposredno doda področje konkretnih moralnih odločitev, ki so tako značilne
za kristjanovo odločanje. Smo na področju iskanja Božje volje. In tu se nam odpirajo
tri široka področja moralnih odločitev, ki se nanašajo na razlikovanje najprej o tem,
kaj božja volja o apostolu, nato kako naj apostol odloča o sebi samem in tretje, kako
naj apostol in vsak kristjan razlikuje, tehta, preverja, se sprašuje, s kakšno notranjo
držo pristopa k članom krščanske skupnosti v luči notranjih drž, s katrimi pristopa
k evharistiji in drugim bogoslužnim dejanjem. V vseh teh primerih razlikovati pomeni
preverjati svojo živo krščansko pristnost oziroma kakšno naj bi živel v navedenih
soočanjih s kršačnskimi duhovnimi merili. In tudi tukaj velja, da je pri tem potrebno
upoštevati konkretne okoliščine, osebne in skupne, ki pa jih je vedno treba preverjati
v odnosu do Jezusa Kristusa, ki nam pomaga vzpostavljati pristen stik z Bogom in Očetom.
Za naša razmišljanja je posebno pomembno Pavlovo priporočilo, ki ga daje v Prvem pismu
Tesanoličanom Duha ne ugašajte. Preroškega duha ne zaničujte. Vse preskušajte in,
kar je dobro, obdržite. Zla, pa naj bo kakršnokoli, se vzdržite. (1Tes 5,19-22). Razlikovanje
je tu postavljeno nekako v sredino med zavzeto dolžnost, da naj Duha ne ugašamo in
krščansko smelost tvegati vsak izziv, to je preverjati ali je v izzivu prisotna preroška
prvina in po drugi strani, ali je prisotna kristjanova odprtost celotni stvarnosti.
Kristjan mora namreč presojati celtono zgodovinsko danost v moči Duha in tehtati,
brez notranjih zadržkov, vse moralne razsežnosti, ki se ponujajo. Ker pa niso vse
dobre, ali vsaj niso enako dobre, mora med raznimi možnostmi izbirati in izločiti
tudi tiste, ki se le zdijo slabe ter se odločiti za vse, kar je dobro in pozitivno.
V prihajajočem tednu pogosteje preverjajmo, koliko razlikovanja je v našem odločanju
in si vzamimo nekaj časa, da bomo razločevali, kaj je tisto več, ki nam ga Bog ponuja,
da bi se bolj posvečevali.