Duhovna misel za 23. nedeljo med letom: Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo

DUHOVNA MISEL (sobota, 5. september 2009, RV) - Jezus poganom ni pridigal. Le skozi njihovo deželo je šel in storil nekaj čudežev za njih. Današnji odlomek govori o drugem čudežu v poganski deželi. Ozdravljenje gluhonemega. Tik pred tem je ozdravil hčerko Sirofeničanke, ki je v svojem obupu in veri zdržala Jezusov oster odgovor: »Pústi, da se najprej nasitijo otroci. Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je zaupljivo odvrnila: »Gospod, tudi psi pod mizo jedo drobtinice, ki padajo od otrok.« Jezus je njeno hčerko ozdravil le z močjo svoje besede.
Gluhonemega je ozdravil z močjo svojih gest. V ušesa mu je vtaknil svoje prste, s slino se je dotaknil njegovega jezika. Podobne geste je Cerkev ohranila pri obhajanju zakramenta krsta. Jezusova beseda in tudi njegove geste so močne. Celo njegova obleka izžareva moč, če se spomnimo krvotočne žene in spremenjenja na gori.
Kakor vsi drugi čudeži, tudi ta ni storjen zato, da bi poudaril ozdravljenje. Vsi Jezusovi čudeži predvsem razodevajo dinamiko, ki jo ozdravljenje sproži. Vsi čudeži so namreč odpiranje src. Današnji je opisan zato, da bi se tudi tvoje in moje srce odprli.
Jezus ni čarovnik, čeprav je čudodelec. Nobenih čarobnih besed ne izgovarja. Preprosto pravi: »odpri se«. Gluhi običajno tudi govoriti ne more. Evangelij pravi, da je gluhi težko govoril. Skratka, da je nekaj nerazumljivo momljal. Jezus ga ozdravi tako, da mu odpre ušesa in sprosti jezik. Slepim pa odpre oči. Ta podrobnost, skupaj z ostalimi, kaže na globlji pomen čudežev. Ne gre zgolj za to, da se pokaže Jezusova moč ozdravljanja. Njegova moč kaže na nekaj drugega, k čemur hoče Jezus usmeriti tvoje in moje srce.
Čudež je vedno le sredstvo, da Jezus razodene skrivnost svoje osebe, ki kaže veličino Božje ljubezni do vsakogar izmed nas. Vsak čudež je vedno le znamenje mesijanskih časov, ki so se v Jezusu uresničili. Tudi zate in zame, če mu zaupava. To potrjujeta tudi dve podrobnosti iz odlomka. Prva podrobnost so izjave ljudi, ki po čudežu Jezusa hvalijo: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« Ko je Bog potem, ko je vse ustvaril gledal svojo stvaritev je vzkliknil: »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.« (1Mz 1,31). Z Jezusovimi čudeži se je začelo novo stvarjenje mesijanskih časov, v katerih Bog vse prenovi in vsemu povrne večni sijaj, vse razodeva veličino njegove ljubezni.
Druga podrobnost je izraz, s katerim je opisan gluhonemi: gluhi, ki je težko govoril. Potem ko je ozdravljen, se je razvezala vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Zmedena govorica je posledica norosti ljudi, ki hočejo tekmovati z Bogom za gospostvo nad zemljo. O tem zelo dobro govori zgodba o Babilonskem stolpu. Če se odpovemo Božji slavi, potem smo kar naenkrat tujci drug drugemu in se nismo več sposobni razumeti. Ta zmeda je ozdravljena na binkoštni dan, ko se kljub različnim jezikom spet vsi razumejo med seboj. Razumejo se pa zato, ker vsi prepoznajo in priznajo Božja čudovita dela, vsak v svojem jeziku. Ko najina ušesa spet lahko poslušajo Božjo besedo, je tudi najin jezik svoboden in lahko slavi Boga. Beseda ozdravlja. V njej je navzoč Bog. Njegova navzočnost vse povezuje in ni več odvzeta.
Psalm 146, ki ga beremo med berili, opisuje človeštvo, ki pričakuje odrešenje in uresničitev obljube življenja, dobrote, sreče, ki je vpisana v naše srce. Domotožje po tej sreči še izostrijo rane greha in zatiranja ter bolezni, ki jih našteva psalm. Odrešenje je za vse, kajti v Jezusu, ki je odstranil ločilni zid med nami (prim. Ef 2,13-18), ni več ne Juda in ne pogana. Vsi lahko najdemo tolažbo in se veselimo iste Božje ljubezni.

Pripravil: p. Viljem Lovše