Teološka in politična daljnovidnost bl. Antona Martina Slomška

SLOVENIJA - (petek, 4. september 2009, RV) – Mesec september je v Sloveniji zadnja desetletja vedno bolj posvečen blaženemu Antonu Martinu Slomšku. V prvih desetletjih je bil še božji služabnik, od leta 1999 pa je prvi in do sedaj edini slovenski blaženi. Odkar je blaženi in odkar poteka proces za svetnika vedno bolj prihajajo v ospredje velika dejanja, ki jih je kot Slovenec, duhovnik in škof storil za slovensko ljudstvo, za Cerkev na Slovenskem, kot škof pa še posebej za vesoljno Cerkev. Ob današnji 150-letnici prenosa škofovskega sedeža iz Šentandraža na Koroškem v Maribor, naj na kratko izpostavimo teološko in politično daljnovidnost našega blaženega Anotna Martina.
Blaženi Slomšek je svojo mladost preživel v času Napoleonovih vojn, njegovega vrhunca in padca. Napoleonovo obdobje ni bil le čas velikih vojnih pohodov od Portugalske, Egipta pa vse do Moskve, ampak je tudi čas, ko se je v Franciji silno razvil poganski nacionalizem, ki ga je sprožila francoska revolucija. Na verski ravni je Napoleon nadaljeval napadalni pohod zoper krščanstvo, ki so ga dobri dve stoletji poprej sprožili filozofi, v politki pa so ga počasi uvajali absolutistični vladarji, na operativni ravni pa so ga izvedli francoski revolucionarji. Napoleon je le vstopil v ta zgodovinsko-politični proces, ki je doživel svoj najbolj uničevalen vrhunec v času ideoloških totalitarnih režimov prejšnjega stoletja. Pri nas, v Sloveniji traja še danes. Na državniško politični ravni se je Napoleonovo obdobje končalo na Dunajskem kongresu leta 1815, ko je bilo Slomšku 15 let.
Leto 1848, leto prebujanja evropskih narodov v pogansko-liberalni varianti, je Slomšek dočakal že kot škof v Šentandražu. Še isto leto je spoznal, da se je tej varianti pridružila že komunistična zamisel prihodnosti, ki se je razvila iz utopij pred francosko revoludijo, na miselni ravni pa se je delno naslonila na Hegla, v tistem času pa že na mladega Marksa in Engelsa. O vsem tem razmišljanju pri Slomšku nam govori njegova pesem o komunizmu, ki ga seveda odklanja.
Slomšek kot mlad škof, ki je bil silno dobro seznanjem z miselnimi, političnimi in teološkimi tokovi svojega časa, in ki se je zavedal, da ima kot škof veliko možnosti, da kaj stori za svoje ljudstvo, ni ostal križem rok. Kot mlad škof je takoj začel delati na tem, da bo sedež škofije iz obrobja slovenstva prenesel v osrčje slovneskega dela škofije, v Maribor, kljub temu, da je ta bil nemškutarski. Ta silno zapleten projetk je izvedel deset let po marčevski revoluciji in 70 let pred razpadom Habsburškega imperija. Bolj kot poganske korenine takrat prebujajočega se nacionalizma, ga je skrbela internacionalistična primes v takratnemu upravičenemu nacionalizmu. Kot teolog je dobro vedel, da zanikanje pristnega nacionalizma v krščanskem smislu, vodi v ateizem in absolutizacijo slepe politične moči, ki si prilašča božje lastnosti in zahteve. V teh razmišljanjih in pastoralni skrbi za prihodnost, ga je najgloblje razumel blaženi papež Pij IX., ki je pristal na prenos škofijskega sedeža, kljub pomislekom na dunajskem dvoru.
Danes, natančno po 150-letih, vemo, da so razmišljanja sedaj že blaženega Slomška bila teološko pravilna in pastoralno ter politično učinkovita. Prenos škofijskega sedeža pa se nam danes bolj kot doslej kaže tudi v vsej svoji teološki razsežnosti, kljub temu, da se je takrat to zdelo pretežno upravno-pastoralno dejanje krajevnega škofa, Rimske kurije in papeža Pija IX. osebeno. To pa tudi dokazuje, da imajo dejanja svetnikov vedno globoko teološko in duhovno razsežnost, ki jih umestita v zgodovino odrešenja.