UTRECHT (četrtek, 3. september 2009, RV)– Včeraj je v Utrechtu na
Nizozemskem potekala mednarodna konferenca o ekumenski zapuščini kardinala Johannesa
Willebrandsa. Konferenco je ob sto letnici njegovega rojstva pripravil Arhiv kardinala
Willebrandsa, v sodelovanju s Katoliško teološko fakulteto v Tilburgu in Katoliško
univerzo v Lovainu. O dogodku je za naš radio spregovoril dekan Katoliške teološke
fakultete v Tilburgu Adelbert Denaux in dejal, da želijo s konferenco spodbuditi zanimanje
za življenje in delo kardinala Willebrandsa. Ob tej priložnosti so odprli tudi nekatere
arhive in izdali dva njegova dnevnika. Prvega je kardinal Willebrands pisal na Nizozemskem
od leta 1958 do 1961, v letih pred koncilom. V tem času, leta 1960, je bil imenovan
za tajnika vatikanskega dikasterija za pospeševanje edinosti med kristjani in gre
torej za pomembna leta njegovega življenja. Drugo delo pa je izdaja kardinalovi beležk,
v katere je v francoščini zapisoval med II. vatikanskim koncilom. Po Denauxovih besedah
je v dnevniku vidno, da je kardinal Willebrands imel mnogo stikov in poznanstev, saj
je še preden je postal tajnik dikasterija iskal priložnosti, da bi se med seboj povezali
katoličani, ki so si v tistem času prizadevali za ekumenizem. V ta namen je prepotoval
celotno Evropo, se srečeval s škofi in teologi ter pripravljal katoliške konference
o ekumenizmu. Šlo je bolj za zasebno pobudo, ki jo je gojil skupaj s še enim duhovnikom.
Poleg tega pa je v dnevnikih vidna tudi kardinalova duhovnost, predvsem njegova želja,
da bi Cerkev živel kot ekumene -vesoljnos in iz te drže je hotel oblikovati neke vrste
skupnost duhovnikov in laikov, ki bi živeli duhovnost edinosti v konkretni skupnosti. Ekumenska
drža kardinala Willebrandsa je v 50. letih prejšnjega stoletja bila zelo drzna in
preroška. V dnevnikih je zapisal, da je začutil to poklicanost leta 1946, takoj po
koncu druge svetovne vojne. Ravno med drugo svetovno vojno so se kristjani med seboj
združevali, da bi pomagali žrtvam vojne, kar je bil prvi način praktičnega in konkretnega
sodelovanja kristjanov na Nizozemskem in morda prav tako razlog Willebrandsovega klica
k ekumenizmu, je dejal Denaux. Kardinal Willebrands je kot tajnik vatikanskega
dikasterija za pospeševanje edinosti med kristjani prisostvoval zgodovinskim dogodkom,
namreč prvim kontaktom in srečanjem papeža Pavla VI. in patriara Atenagora ter preklicu
vzajemnega izobčenja iz leta 1054, pri čemer je Willebrands po mnenju Denauxa imel
pomembno diskretno diplomatsko vlogo. Prispevek kardinala Willebrandsa, da se je Cerkev
usmerila na področje ekumenizma, je zelo velik. Med koncilom, ko je postal tudi škof,
je dobil še več vpliva nad pripravo besedil in dokumentov o ekumenizmu in o verski
svobodi. Kardinal Johannes Willebrands je dočakal visoko starost: umrl je leta 2006,
star 97 let.