RIM (nedelja, 30. avgust 2099, RV) – Afrika se lahko spremeni v prostor solidarnosti
med narodi in sobivanja različnih religij. Če po eni strani posledice kolonializma
še vedno ustvarjajo konflikte in neslogo, je po drugi viden vsakodnevni dialog in
iskanje mirnega sožitja. V takih razmerah je temeljna naloga Cerkve ta, da je glas
tistega, ki glasu nima. V pričakovanju posebne sinode za Afriko, potekala bo v Vatikanu
od 4. do 24. okotobra, je za vatikanski časopis L'Osservatore Romano spregovoril nigerijski
monsinjor Chidi Denis Isizoh, član Papeškega sveta za medverski dialog. V intervjuju
se je dotaknil dialoga Katoliške cerkve v Afriki z drugimi religijami, čemur delovni
dokument za sinodo namenja dve obsežni poglavji. Odnose z drugimi religijami je označil
kot dobre, rekoč, da na večini območij katoličani, kristjani na splošno in pripadniki
ostalih religij, predvsem tradicionalnih afriških verovanj in islama, živijo in delajo
skupaj, kajti religija ni ločena od ostalih življenjskih dejavnosti, ampak je način
življenja. Mnogi afriški jeziki niti nimajo posebnega izraza za religijo. Najobičajnejša
oblika dialoga med kristjani in pripadniki drugih religij je dialog vsakdanjega življenja
in sodelovanje, ko vsaka oseba izraža ideale svoje religije kot so biti dober do drugih,
biti pošten, izkazovati skrb do ljudi v težavah, biti na razpolago svoji skupnosti
in podobno, je pojasnil Isizoh in dodal, da se ljudje radi družijo in med seboj sodelujejo
v pobudah, ki so dobre za njihove vasi in mesta. Glede medverskega dialoga med Katoliško
cerkvijo in tradicionalnimi afriškimi verstvi je monsinjor posebej izpostavil odnose,
ki jih Cerkev goji do oseb, ki so se iz tradicionalnega verovanja spreobrnile v katolicizem.
Na tem področju je veliko ovir, težav in izzivov, saj je način življenja in razmišljanja,
lasten tradicionalnim verstvom, v ljudeh močno zakoreninjen in tako spreobrnjenci
od krščanstva pričakujejo enake odgovore in se obračajo nazaj k tradicionalnim verovanjem.
Tudi odnosi med kristjani in muslimani so v številnih afriških državah dobri,
o čemer se po besedah monisnjorja Isizoha v medijih žal redko govori. V večini afriških
držav obstaja sodelovanje med kristjani in muslimani na vrsti družbenih področij kot
je izobraževanje in opismenjevanje, seznanjanje svojih vernikov o njihovih pravicah
in družbenih dolžnostih, spodbuja se tudi sodelovanje v boju proti revščini, na področju
vnašanja zdrave morale v javni in politični prostor in skupno prispevanje k razvoju
demokracije. Na novinarjevo vprašanje o razvoju Afrike, je monsinjor Isizoh, sklicujoč
se na papeževo okrožnico Ljubezen v resnici dejal, da je poleg gospodarskega in tehnološkega
razvoja temeljnega pomena prizadevanje za celostni razvoj človekove osebe. Kot največje
ovire pri razvoju afriške celine so še vedno vidne posledice kolonializma in združevanje
različnih etničnih skupin v sodobno strukturo naroda, pri čemer je spomnil na tragične
primere več narodnih držav v Evropi kot sta bili Jugoslavija in Sovjetska zveza. Mnoge
afriške države se zaradi združevanja različnih etničnih skupin, ki se jih v medijih
pogosto opredeljuje z izrazom plemenske skupnosti, od vsega začetka soočajo z notranjimi
napetostmi, ki izbruhnejo v nasilne konflikte in boje za oblast in za kontrolo nad
naravnimi viri, kot primer je navedel Kongo, Nigerijo, Južno Afriko in Sudan. Kot
ovire za razvoj pa je prav tako omenil pohlep, želja po hitri obogatitvi, korupcija,
nezaupanje oblasti, veliko preseljevanje in izseljevanje prebivalstva.