Meditacija ob letu duhovništva: Pavlov prehod od farizejske duhovnosti v krščansko duhovnost

RIM (nedelja, 23. avgust 2009, RV) – Minulo nedeljo smo v našem premišljevanju v letu duhovništva razmišljali o spreobnjenju kot prvi stopnji na poti k svetosti. Ker so svetniki vedno vzor krščanskega spreobrnjenja, smo za vzor izbrali apostola narodov ter podali nekaj vidikov, kako so v njegovi notranjosti dozorevali predpogoji za spreobrnjenje.
Danes se na kratko poglobimo, kako je pri svetem Pavlu potekal prehod od farizejske duhovnosti v krščansko duhovnost. V Pavlovih spisih, pravi pater Ugo Vanni, najdemo le tu in tam kakšen namig na ta proces. Apostol narodov največ o tem pove v pismu Galačanom: Slišali ste namreč, kako sem nekoč živel v judovstvu, kako sem zagrizeno preganjal božjo Cerkev in jo skušal uničiti. Po svoji strastni vnemi za očetna izročila sem v ljudstvu prekašal mnoge sovrstnike in rojake. Toda Bog, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical s svojo milostjo, je sklenil razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani. Tedaj se nisem šel posvetovat z nobenim človekom, pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem se nemudoma odpravil v Arabijo, potlej pa sem se vrnil v Damask (1,13-17).
Ta natančen opis vsebuje nekatere zelo pomebne prvine. Pavel dvakrat uporabi izraz judovstvo. Tako nakaže celoten miselni in duhovni sistem družbenega, moralnega in verskega življenja, v katerem je živel do spreobnjenja. Pavel je svoje prvo duhovno življenje zaživel v judovstvu. V tem judovskem okviru Pavel samega sebe predstavi kot zagrizenega preganjalca božje Cerkve. Za razliko od svojih sodobnikov, je samo on v Jezusovih učencih, ki so govorili o njegovi smrti in vstajenju, a so bili družbeno nempomembni, prepoznal resno nevarnost za judovstvo. Iz besedila je tudi razvidno, kako Pavel poudarja svojo daleč nadpovprečno judovsko strast. S tem pove, da je bil po eni strani izjemen Jud, posebno nadarjen in izjemno predan izročilu očetov, po drugi pa, da je bil eden redkih, ki se je zavedal, da je edino krščanstvo nevaren izziv za judovstvo, zato ga je preganjal. Za Pavla je bilo krščanstvo velika nevarnost, ker judovstva ni na zunaj napadalo, pa tudi ne na bogoslužni ravni. Prav tako tudi ni bilo sporov med kristjani in judi glede Postave in še toliko manj glede sprejemanja postave kot sestavne prvine krščanstva.
Tisto, kar je dramatično ločevalo kristjane od judov, in kar je Pavel nemudoma opazil, je bilo izven judovske dediščine, ki pa jo je pogojevalo. Kristjani so namreč, namesto, da bi gradili svojo istovetnost, pravičnost, kakor je to počel Pavel na osnovi Postave, so svojo prihodnost, na presenečenje vseh, stavili v osebnost Jezusa Kristusa, o katerem so govorili da je umrl in vstal od mrtvih in v katerega so položili vse svoje pobude, celo način, kako živeti svoje življenje. Za kristjane je bilo pomembno, da so bili v Jezusu Kristusu, da se v njem gibljejo, živijo, se razvijajo v stiku z njim in da so bili popolnoma Kristusovi. Vse ostalo je bilo zanje drugotnega pomena.
To korenito nasprotje je bilo torej na duhovni ravni. Kristjani so Pavlovi duhovnosti, ki je bila osredotočena le v človeka in zgrajena na postavi, zoperstavili duhovnost, ki je bila osredotočena v Kristusa in zaupana Kristusu, ki je za kristjane vse! Prehod Pavla od judovstva h krščanstvu, ali njegovo spreobrnjenje torej, izhaja iz tega temeljnega odkritja Jezusa Kristusa. Ko se je Pavel srečal z mrtvim in vstalim Kristusom, kot to sam večkrat zatrdi, ga je Kristus prevzel, osvojil in spremenil, je spreobrnil njegovo življenje. Temeljne postavke njegovega duhovnega življenja so se premaknile in prešle v gibanje. Pavel je začel postajati drugi človek. Ni več gradil na sebi in na lastnem izvrševanju postave, ni se več boril za svojo pravičnost in tudi ni več preganjal kristjanov. Pri tem je velika novost ta, da poslej tudi ni preganjal judov, kar bi bilo pričakovati. V svoji notranjosti se je odločil za drugačen pristop k življenju. Pavel je po srečanju na poti v Damask resnično drugi človek. Pred tem se je čutil odgovornega za očetne postave, v sebi je razvil silovito dejavnost v obrambo judovstva, po spreobrnjenju pa je presenetljivo zaupljiv, se ves izroči Bogu in Cerkvi. Odkrito in javno prizna, da ga je prav Bog izbral že v materinem telesu, si ga je izbral, da bi ponesel Kristusa med pogane, in je njemu osebno razodel svojega Sina. Tako se nam Pavlovo spreobrnjenje kaže tudi kot poklic, poslanstvo, da oznanja Evangelij.
Vseliko spremembo pa je doživela tudi Pavlova osebnost. Apostol Pavel ne razmišlja več, kako bi on organiziral oznanjevanje, ampak se poda v puščavo in v molku, molitvi in postu posluša kaj mu govori Duh. In v puščavi dozorevajo nove stalnice apostolove osebnosti, ki se bodo razvile do skrajnih popolnosti, vse do mučeništva.
In na koncu ključno vprašanje: Do kakšne stopnje še vedno iščem, četudi podzavestno, le svojo lastno pravičnost?
Duhovni nasvet za ta teden: Ta teden na priprošnjo svetega Pavla prosi za milost popolnega spreobrnjenja v vero popolne predanosti Bogu.