Duhovna misel za 21. nedeljo med letom: Tudi mi bomo služili Gospodu, kajti naš Bog je

DUHOVNA MISEL (sobota, 22. avgust 2009, RV) - Jezus danes zaključuje svoj govor v kafarnaumski sinagogi. Učinki so dramatični. Mnogi ga zapustijo z izgovorom, da so njegove besede trde. Razočaral je pričakovanja velike večine. A se vseeno ne zmede, ampak jim odvrne z vprašanjem: »To vam je v spotiko?« Obrne se k apostolom in jih odprto vpraša: »Hočete tudi vi oditi?«
Pa sva pri najini težavi: Bog nama je lahko v spotiko in pohujšanje. Prav zlahka se pohujšava nad njim. Težko je razložiti, kako do tega pride, a pride zagotovo. Morda nama prvo berilo iz Jozuetove knjige lahko razkrije razloge za pohujšanje nad Bogom. Izraelci so po osvoboditvi iz Egipta in vijugastem romanju po puščavi že vstopili v obljubljeno deželo. Nihče od starejših, ki so odrasli zapustili Egipt, niti Mojzes, ni mogel vstopiti v obljubljeno deželo. Le Jozue je lahko. V obljubljeni deželi se morajo učiti živeti kot svobodni. Postavlja se jim vprašanje, komu je treba služiti? V svetopisemskem jeziku »služiti Bogu« pomeni vesel in osvobajajoč odnos z Bogom. Človeku je podarjena velika notranja moč, da ni več suženj vsakdanjosti, niti suženj zla. Torej kateremu bogu služiti, in kateremu midva v resnici služiva? To vprašanje velja namreč tudi nama. Pogosto se nama dozdeva, da naju že sama življenjska nuja postavi pred naslednjo odločitev: vzemi, kar je bolj lagodno ali lažje ali ugodno ali me bolj zanima. Služenje lahko deluje le zaradi nenehne odločitve za resnico. O kakšni resnici govoriva?
Ljudstvo se je po Jozuetovi izpovedi vere zelo dobro odločilo: »Tudi mi bomo služili Gospodu, kajti naš Bog je!« »Naš« ni toliko zato, ker bi si ga mi izbrali, ampak zato, ker je že toliko stvari storil za nas in nam močno dokazal svojo naklonjenost. Z besedami »tudi mi« priznavamo predvsem Božje delovanje za naše očete in nas. To resnico povzame psalm: »Gospod rešuje duše svojih služabnikov.« Gospoda prepoznajo blizu tisti, ki ga sprejmejo v svoj napor življenja, ne da bi se pohujšali nad njegovim delovanjem. Zaradi pohujšanja nad njim se potegneva nazaj in greva stran. Ne hodiva več za Jezusom, niti skupaj z njim. Ne pozabiva, da tudi Peter in ostali apostoli ne razumejo Jezusovih besed. Vendar se ne pohujšajo nad njim, ampak vztrajajo in hodijo za njim. Med Petrovo in Tomaževo izpovedjo vere je še velika razdalja, a smer je ista. Tomaž je ob srečanju z Vstalim Kristusom vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog!« Kajti takrat se je Jezus že v celoti pokazal in od znotraj prepričal njihova srca.
Še na dve podrobnosti bi te rad opozoril. Jezus se na nerazumevanje s strani svojih učencev ne odzove tako, da bi umaknil Božji dar. Ne banalizira svoje skrivnosti. Pokaže različne vidike svoje skrivnosti, a skrivnost še vedno ostane skrivnost. To pomeni, da Božje razodetje njegove skrivnosti prav nič ne poenostavi. Samo približa nama jo. Najino srce je povabljeno v značilno božjo dinamiko: »Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina …« Kar se morava midva zavedati in se neposredno dotika najinega srca, je prav ta Božji namen, ki je ljubezen do nas. Ko množice Jezusa zapustijo, se on obrne k apostolom in jih vpraša, če hočejo tudi oni oditi. Peter mu v imenu vseh odgovori: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« Peter ne omenja Jezusovega govora, ki ga tudi sam ni razumel. Pove pa, kaj mu Jezus pomeni za njegovo srce. Peter sluti, da od njega prihaja življenje.
Druga podrobnost v pripovedi pa je še bolj skrivnostna. Odlomek se zaključi z omembo Judove izdaje. Juda je Jezusa izdal, čeprav je bil Jezus tisti, ki ga je izbral za apostola. Vprašanje za naju je naslednje: Če je Bog tisti, ki človeka pritegne, do kakšne mere smo torej mi odgovorni, ko ga zavrnemo? Bog izbere. S tem iz človeka ne naredi avtomata. Zaupati Bogu namreč pomeni, da zaupam prostorju svobode, v katerega me Bog postavi. Bog da prostorje svobode, da bi omogočil srečanje, ki je v veselje Bogu in človeku, obema. Na tak način vera izrazi človeškost v vsej njeni korenitosti. Ko se človeškost uresničuje, odkrije, da je utemeljena in pritegnjena s strani Boga, ki me presega in mi hkrati pripada.
Božja izbira torej še ne zagotavlja pozitivnega izida. Ta drama zaznamuje Boga, ki ostane sam, če ga zapustimo. Zaznamuje pa tudi naju, ki brez njega ostaneva sama in nesposobna, da bi uresničila svojo človeško poklicanost. Kakšna sreča, da Bog ne umakne svoje ljubezni in ne odpove. Tisti učenci, ki so Jezusa zapustili, se lahko potem, ko so ga gledali prebodenega na križu, premislijo, spreobrnejo in imajo življenje. To je vedno mogoče za vsakogar izmed nas.
Da sama sebe ne obsodiva na osamljenost, in da ne ostaneva žrtev svojih strasti, sva povabljena, da zaživiva iz zaveze z Bogom, ki nam jo je ponudil v Kristusu. Če njegovo zavezo podvrževa svojim ciljem, s tem zavrneva Božji cilj. Njegov cilj je, da nama ponudi večno življenje, ki ga sama ne moreva proizvesti. Prostor drame nama Bog spremeni v priložnost za življenje v polnosti, prežeto z neuničljivim veseljem, da bi se ti in Bog srečala, jaz in Bog srečala, mi in Bog srečali.
 Pripravil: p. Viljem Lovše