Premišljevanje o spreobrnjenju duhovnikov

MEDITACIJA (nedelja, 16. avgust 2009, RV) – V letu duhovništva so duhovniki izrecno, Bogu posvečene osebe in verniki-laiki pa po meri udeleženosti pri splošnem duhovništvu, povabljeni k spreobrnjenju. Vsak pristen kristjan namreč dobro ve, da je poklican k svetosti, to pomeni k življenju iz neke stopnje popolnosti, k vedno večji svetosti. Ta proces pa predpostavlja spreobračanje, ki je skrivnostno a jasno odločanje v skladu z Božjo voljo. Duhovniki so torej posebej poklicani, da zapustijo svoje dosežene gotovosti, da bi si, kot pravi apostol Pavel, prislužili Kristusa in se znašli v njem (Fil 3,9).
To veliko krščansko tematiko spreobrnjenja italijanski biblist in strokovnjak za sv. Pavla, jezuitski pater Ugo Vanni, razlaga na primeru apostola narodov. Predpostavimo, da je Pavel dozorel v močno osebnost, kot sam pravi, v Gamalielovi farizejski šoli, da je bil izveden v postavah in zadovoljen sam s seboj. In kako je bilo z njegovo samozadostnostjo po srečanju z vstalim Kristusom na poti v Damask?
Na to vprašanje Pavel odgovarja v pismu Filipljanov zelo presenteljivo, ko pravi: Toda kar je bilo zame dobiček, sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo. Še več, za izgubo imam vse v primeri z vzvišenostjo spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za odmeček, da bi si prislužil Kristusa in se znašel v njem; ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je v veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri (Fil 3,7-9).
Pavlova jasna, odrezava in celo groba negativna sodba o svoji preteklosti kaže na njegovo zelo vznemirjeno dušo. To ni le preprosta in hladna ocena neke zmote, pravi Ugo Vanni. Z drugimi besedami, kadar Pavel odločno zatrdi, da ima svoje prejšnje vrednote, svoje farizejsko ozadje za izgubo, še več, za odmeček, Pavel izrecno pokaže, da je v krizi, ki se je pojavila v njegovi farizejski gotovosti in je v njem sprožila spreobrnjenje. Pavel je sicer uspel v sebi zgraditi svojo lastno istovetnost, ki mu je bila sicer všeč. Ta je temeljila na izpolnjevanju postave. Toda po srečanju s Kristusom si ne pomišlja, da te svoje farizejske gotovosti ne bi označil kot pravičnost po mesu. Izraz meso ima tukaj ves svoj negativen naboj in vsebino in v Pavlovih spisih pomeni človeka, ki jemlje sebe samega, svoj egoizem, tudi prefinjeno sebičnost, samovšečno zaljubljenosti v sebe samega, kot nekaj absolutnega v svojem življenju, skoraj kot nekakšen idol.
Ko je Pavel v sebi zgradil takšno podobo o sebi samem, je takoj, ali pa vsaj kmalu zaznal vrsto mejnih točk, omejenosti, kar ga je privedlo v zadrego. Ko je premišljeval o raznih predpisih v Postavi, jih skušal razumeti in strastno ter natančno razlagati na osnovi posameznih primerov, kakor je to bilo v navadi v Gamalielovi farizejski šoli, se je v sebi čutil vezan, utesnjen in brez moči v navpičnem odnosu do Boga. Utesnjenega pa se je čutil tudi v vodoravnem odnosu do ljudi, saj je težko sprejemal ljudi, ki so se le v malenkostih razlikovli od njega.
Sredi takšnega duševnega stanja ni težko predvideti notranjo krizo. Na to kaže tudi njegovo močno izražanje, pretirano odrezav jezik, ki ga uporablja v pismu Filipljanom. Toda tudi to je eden vidikov Pavlovega spreobrnjenja in njegove duhovnosti. Pavel je po spreobrnjenju ves zavzet za evangelij in predan Kristusu. V sebi pa je moral prehoditi dolgo pot od farizejskega razlaganja Postave, ki je bila vsa sad zgolj človeških prizadevanj. Zapustil pa je tudi gotovost Postave, Postave kot nekaj absolutnega, ker je spoznal, da je absoluten samo Bog. Bog Jezusa Kristusa je nad vsakršno človeško zamislijo, tudi nad shemami, ki jih je človek zgradi na podlagi Božje besede, razodetja. Pavel je spoznal, pravi pater Vanni, da se je v življenju posluževal le z gradivom iz Postave in gradil samega sebe, kar se mu po srečanju s Kristusom kaže kot lažni absolut, kot lažna gotovost, skoraj kot idol. O vsem tem se bo v 2 Pismu Korinčanom zelo močno izrazil, ko bo zapisal, da kadar človek Božjo Postavo absolutizira in jo prikroji, oziroma zmanpulira, takrat Postava postane črka, ki ubija, v nasprotju z Duhom, ki oživlja (2Kor 3,5).
In na koncu ključno vprašanje: Do kakšne stopnje še vedno iščem, četudi podzavestno, le svojo lastno pravičnost?
Duhovni nasvet za ta teden: Ta teden na priprošnjo svetega Pavla prosi za milost popolnega spreobrnjenja v vero popolne predanosti Bogu.