Rubensova slika Marijinega vnebovzetja je vrhunska umetnina in najgloblji izraz slikarjeve vere v to krščansko skrivnost

MEDITACIJA (petek, 14. avgust 2009, RV) – Rubensova slika Marijinega vnebovzetja, ki od leta 1626 krasi glavni oltar v katedrali v Antwerpnu, ni le vrhunska umetnina, ampak je tudi najgloblji izraz slikarjeve vere v to krščansko skrivnost. Res je, da bo Cerkev to versko resnico opredelila dobrih 200 let kasneje, pa je vera v Marijino vnebovzetje živa v zavesti in izročilu Cerkve od Marijinega slovesa s tega sveta.
Rubens teološko stvarnost Marijinega vnebovzetja predstavi v dveh prizorih. Zato veliko površino, skoraj pet metrov visoke in dobre tri metre široke slike razdeli, v dve slikarski polji. V spodnje, vodoravno polje, ki tvori dobro tretino slike, postavi Marijin prazen grob, v gornje polje pa Marijin odhod na oblaku v nebesa. Slikarski polji ločita izjemno lepa luč, ki izvira tako iz groba kot iz Marijinega podnožja, in skrivnostna senca, ki ponazarja Marijino smrt. Celotno sliko pa osvetljuje še sinja luč neba in beli obrazi angelov v človeški podobi. Skrivnostna senca se spušča z vrha slike po desni strani slike vse do votline Marijinega groba. Tako se mrak neba in senca zemlje združita v eno polje, ki je hrati tudi prispodoba temačnosti zemlje in smrti. Celotno sliko obvladujeta tako navpična kot vodoravna razdelitev.
V spodnjem delu slike so ob Marijinem praznem grobu zbrani apostoli v bolečini in presenečenju, kar nakazuje posebno predstavo vere, s katero vsak na svoj oseben način pristopajo k skrivnosti pred katero stojijo. To je vsekakor središčna točka celotne slike, kar je razvidno iz enakomerne porazdelitve luči, ki prihaja iz praznega gorba, in barv na cvetje, obraze in na celotno ozračje. Gledalca pritegne velik čut za stvarnost, ki je prisoten v spodnje delu slike, ki se kaže v izraznosti obrazov in v napetosti posameznih prizorov. Ko gledalec opazuje obraze apostolov, neopazno v sebi začuti notranjo bližino s katerim od njih. Tako, denimo, goli nogi dveh apostolov, gledalca vključita v njihovo družbo, torej v skupnost Jezusovih učencev, ki so zbrani ob Marijinem praznem grobu.
V spodnjem delu slike je najbolj vidna luč, ki prihaja iz praznega groba. Sredi skupine učencev, ki žalujejo in, ki na različne načine izražajo svojo pretresenost z gibi in mimiko na obrazih, je prisoten čudež cvetja, kakor to pripoveduje legenda. Umetnik je krasno cvetje postavil v prazen grob preprosto zato, da bodo apostoli v svoji žalosti le tako lahko odprli oči za izredna znamenja. Isto se je dogodilo učencem, ko so odkrili, da je Kristusov grob prazen. Človek je namreč najbolj zazrt v sebe samega v trenutku, ko je ostal brez najbolj ljubljene osebe. In prav takrat najbolj potrebuje, da ga nekaj spodbudi, da gre iz sebe, se ozre izven svoje bolečine, stopi iz boleče zaprtosti v sebe samega. In prav to Rubens stori, ko pred apostole v pesniški obliki postavi prazen grob, skrivnostne svetle line ter sveže belo in rdeče cvetje. Ta znamenja v apostolih sprožijo nek nenavaden strah. Toda vsak se na svoj način osvobodi tega skrivnostnega strahu. Najprej ni najbolj se otresejo strahu Peter, Jakob in Janez. Peter je z roko naslonjen na krsto in gleda začuden vanjo. Ob njem je apostol Jakob z brado in gleda v daljavo. Na levi strani slike je apostol Janez, ki hkrati prevzet od strahu in začudenja, ima levo roko obrnjeno k sebi, desno pa steguje k Mariji, ki se v zgornjem delu slike na bolaku dviga v nebo in ga s posebno materinsko ljubkostjo blagoslavlja. Podobno slikar nakaže notranjost vseh ostalih apostolov, posebno še apostola Tomaža, ki ga postavi v najbolj mračen del slike ob Marijinem praznem grobu, kakor da bi hotel pokauati, da je njegovo telo ostalo v senci, duh pa v dvomih. Ta Tomaževa vloga ni bila aktualna le v času po Jezusovem vstajenju in v prvi Cerkvi, ampak je Tomaž ostal lik in simbol drže ljudi eden do drugega, ki drug na drugega prenašamo svoje osebne drže. Tudi za Rubensovo ponazoritev Tomaževega primera velja globoko sporočilo evangeljskih poročil o Jezusovem vstajenju, ko evangelisti poročajo, da sta bila v soočanju učencev in drugih kristjanov s vstajenjem, vedno prisotna vera in dvom. Ti dve prvini ni mogoče ločiti, ker sta vedno prisotni v soočanju s skrivnostjo vstajenja, v tem primeru pa s skrivnostjo Marijinega vnebovzetja.
V zgornjem delu slike je slikar postavil Marijo v središče z vso notranjo mirnostjo, ko sedi sredi oblaka, s katerim se dviga v nebesa. Levo roko naslanja na prsi, desno pa s posebno ljubkostjo dviguje ob telesu. Nad njeno glavo se vije komaj vidna tančica, ki kakor zarja plapola v vetru. Glava, vrat in roke se bleščijo v vsej svetlobi. V tem območju luči ob njej bdijo štirje angeli in svetlobo pomnožijo, da prehaja v območje svetosti. Dva angela s tremi rokamu držita krono iz belo-rdečega cvetja, trije angeli pa nekako lovijo robove Marijinih oblačil, ki se poigravajo v vetru. Celoten prizor odhoda v nebesa na oblaku je postavljen v rahlo naklonjeni na desno navpični obliki. Na desni strani pa se senca polagoma spušča do praznega groba. Umetnik tako nakaže, kako je celotno Marijino življenje, zemeljsko s smrtjo vzeto v nebeško slavo.
Za slikarja Rubensa njegova slika Marijineg vnebovzetja ni več bila le sad naročila, ampak je postala izraz tolažbe na zemeljski poti in osebna gotovost vere, do katere prišel na svoji umetniški poti. Poslej umetnik ni več gledal svoje slike kot zgolj umetniško stvaritev, kot nekaj realnega, ampak je slika zanj postala spodbuda, da ob njej oblikuje svojo vero v skrivnost, ki jo je upodobil. Za nas je Rubensova umetnina dostopna samo v luči vere, kot podoba, ki ima v sebi svojo notranjo vrednost, ki jo odkrijemo kot verni gledalci.