Teološki navdih za sliko Marijinega oznajenja je Rubens črpal iz najmanj šestih virov

MEDITACIJA (četrtek, 13. avgust 2009, RV) – V včerajšnjem razmišljanju ob bližajočem se prazniku Marijinega vnebovzetja smo povedali, da je slikar Rubens nad 19 svojih umetnin posvetil prav tematiki Marijinega vnebozetja in sicer v obdobju 1615-1626. V letih 1625-1626 je Rubens dokončal svoje najbolj pomembno delo iz te serije, oljno sliko Marijinega vnebozetja na hrastovem lesu v velikosti 490x325 cm, ki se nahaja na glavnem oltarju v katedrali v Antwerpnu. Sliko je leta 1616 naročil dekan katedrale Johannes del Rio. Vrhunska umetniška mojstrovina je v celoti Rubensovo delo.
Vsebinsko teološki navdih za sliko Marijinega vnebovzetja je Rubens črpal iz najmanj šestih virov. V časovnem zaporedju so najstarejše legendarne pripovedi o Devici Mariji, ki časovno sopdadajo z nastajanjem novozavzenih spisov, v katerih je jasno izražen pomen Jezusove smrti za človeštvo. V tem izročilu je podoba Marije vnebovzete izraz prepričanja in osebne vere kristjanov o lastni prihodnosti. Ta prispodoba namreč nakazuje kristjanovo pričakovanje, Božjo milost in vstop v večno življenje.
Naslednja dva teološka vira Rubensovega navdiha najdemo v novozaveznih spisih. Prvi je povezan z evangeljskimi poročili o Jezusovem otroštvu. Ta vir se nanaša na izročilo, ki vidi v Mariji oseben model vere Izraela in Cerkve. V tem izročilu je Marija prvo človeško bitje, ki se je popolnoma poistovetilo z Kristusovo smrtjo in vstajenjem. Polnost te povezanosti, ki se je začela na zemlji, bo v nebeškem gledanju Boga. Marijina hvalnica Magnificat in evangeljska poročila o Jezusovem otroštvu, izrecno govorijo o takem odnosu. V Marijini osebi je uresničena prva podoba o odrešenem človeku. Notranje oko vere pa v Mariji vidi prisotno tudi obljubo, ki je dana vsakemu verniku, da namreč Kristus obuja od mrtvi vse, ki vanj verujejo in jih v nebesih postavlja na svojo desnico. Drugi vir nadiha pa je prisoten v apokaliptičnih spisih, ki predstavljajo Devico Marijo kot prispodobo Cerkve zoper katero se bori Satan na njeni poti v poveličanje, kakor ga je že dosegla Jezusova Mati. V tem izročilu Marijino vnebovzetje z dušo in telesom predstavlja upanje na rajsko spremenitev Cerkve kot celotnega božjega ljudstva, kot tudi spremenitev telesa vsakega vernika v nov način bivanja.
Četrti vir Rubensovega navdiha pa so spisi cerkvenih očetov. Ti opisujejo Marijo, ki je trajno prisotna v apokaliptičnem boju Cerkve na njeni poti v večnost, kot model in bistvo Cerkve, ki se bori za svojo spremenitev, kakor se je že uresničila v Marijinem telesu, ki pa za Cerkev še ostaja predmet obljube; namreč zmaga nad Satanom in vrnitev v poveličano življenje v nebesih.
Peti vir Rubensovega navdiha so pomembni življenjepisi Božje Matere in svetnikov od srednjega veka dalje. V njih beremo, da se je Marija po odhodu apostolov po svetu in po Jezusovem odhodu v nebo, vrnila v Sveto deželo, ki jo je zapustila med preganjem kralja Heroda Agripe. Nekega dne se ji je prikazal angel in ji naznanil skorajšnjo smrt. Učenci so se čudežno hitro vrnili, da bi bili ob njej ob uri slovesa s tega sveta in bi njeno telo položili k počitku. Toda po treh dneh so grob našli prazen. V luči vere so takoj videli Božjo Mater, ki jo spremljajo angeli med njenim odhodom z dušo in telesom na oblaku v nebesa.
Zelo pomemben vir Rubensovega navdiha pri upodabljanju Marijinega vnebovzetja pa je nauk Tridentinskega cerkvenega zbora (1545-1563) o obnovi Cerkve tudi na ravni umetnosti, ki umetnikom med drugim priporoča, naj v svoje umetniško snovanje vključijo umetniške kanone iz ikonografije. Eden teh kanonov je tudi ta, da v ikoni svetloba prihaja iz notranjosti bitja, iz Božje, Marijine, svetnikove svetosti.
Veličastna Rubensova stavritev Marijinega vnebovzetja vključuje vse navedene vsebinske in teološke prvine, povrhu pa še njegov notranji umetniški navdih in slikarsko zamisel, ki temelji na dveh polih; na življenju, ki se odpira Bogu in na za zaupanju v Boga začetnika življenja, ki je Jezusa obudil od mrtvih.