Cerkev danes obhaja bogoslužni spomin sv. Klare Asiške

RIM (torek, 11. avgust 2009, RV) – Katoliška cerkev se danes spominja svete Klare Asiške, ki je skupaj s svetim Frančiškom Asiškim leta 1212 ustanovila red klaris oziroma red ubogih sester svete Klare. Sveta Klara se je rodila leta 1194 v bogati plemiški družini v Assisiju. Bila je najstarejša hči viteza Favaroneja in plemkinje Ortolane. Velikokrat se v življenju dogaja, da notranji ogenj kakšnega človeka, s katerim se srečamo, ogreje tudi nas. Na izreden način se je to uresničilo v življenju sv. Klare Asiške: ogenj božje ljubezni ob katerem je vse posvetno bogastvo zbledelo, je v njenem srcu zanetil njen dvanajst let starejši rojak sv. Frančišek Asiški. Že iz otroških let sta bila povezana drug z drugim, ko pa ji je bilo sedemnajst let ga je slišala, kako je v bližnji stolnici pridigal o pokori. Kot Frančišek, se je tudi Klara odločila, da gre od hiše. Tudi ona je po njegovem zgledu hotela živeti revno in beraško. Njeni starši so bili mogočni aristokrati, zato so se zgrozili, ko so svojo hčerko ponovno videli. Klara si je ostrigla dolge lepe lase in se oblekla v kuto iz grobe vrečevine. Pred Frančiškom je naredila obljubo, da bo odslej svoje življenje podarila Jezusu Kristusu. Klara je bila odlična učenka evangelija. Zvesto pokorna Svetemu Duhu, je v sebi utelesila izredne človeške in evangelijske vrednote v ubrani in zreli skladnosti milosti in narave. S pristno in globoko ljubeznijo do Kristusa je junaško premagovala vse ovire. Modro razsodna, neomajno trdna in vesela je z vedrino in mirom hodila svojo pot. Hranila se je z Božjo besedo in evharistijo; premišljevala in molila je podnevi in ponoči. Vse njeno življenje je bila zahvala, daritev in hvalnica. Njen zgled je kmalu privabil še druga dekleta, ki so hotele tako kot Frančišek potovati iz kraja v kraj in oznanjati evangelij. Papež pa jim tega ni dovolil, zato so se dekleta nastanile v samostanu San Damiano. Tam so živele preprosto in v uboštvu, brez slehernega premoženja. Po Klari so dobile ime klarise. Klara je kot skrbna mati služila svojim sosestram. Poročila iz tistih časov pravijo, da je Klara, ki je bila njihova opatinja, najbolj ponižno stregla vsem. Ni veliko pridigala in delila pametnih nasvetov, pač pa je s svojim zgledom pokazala, kakšna mora biti Ijubezen do bližnjega. Po njenih stopinjah sta šle tudi obe njeni mlajši rodni sestri, nazadnje pa še njihova ovdovela mati Ortolana. Klara je svojim sestram dan razdelila na molitev, delo, dejanja ljubezni do bližnjega, spokorna dela in počitek. Preživljajo naj se z delom, ki se jim zjutraj sproti zapove in z miloščino. Pokorijo naj se zlasti z molkom in s postom - razen v bolezni naj ne uživajo mesa. V tem so povzeta pravila reda klaris, ki veljajo še danes. Klara je prva žena v meništvu, ki je napisala svoje Vodilo in si priborila njegovo potrditev od papeža - čigar srčika sta skupnostno življenje v ljubezni in veselo uboštvo. 9. avgusta 1253, dva dni pred njeno smrtjo je Inocent IV. potrdil njena Vodila, za katera se je morala dolgo bojevati. Že dve leti po svoji smrti, 15. avgusta 1255 je bila razglašena za svetnico. Papež Pij XII. pa jo je leta 1958 razglasil za zavetnico televizije, ker naj bi Klara o božiču 1252, priklenjena na bolniško posteljo, po nadnaravni ''televiziji'' daleč stran od Assisija spremljala in doživljala tamkajšnje obrede.