Duhovna misel za 19. nedeljo med letom

DUHOVNA MISEL (sobota, 8. avgust 2009, RV) - Šesto poglavje Janezovega evangelija osvetljuje našo težavo, da bi doumeli in sprejeli Božjo skrivnost. Jezus se trudi, da bi razložil in prepričal. A le redka srca mu bodo prisluhnila. S tem, kar ga sprašujemo, njegovi poslušalci zadenemo bistvo. Ko nam odgovori, se nič več ne znajdemo in naredimo napačne zaključke. Ko nam Jezus ponudi poseben kruh, takoj vsi rečemo: daj nam tega kruha! Podobno je tudi Samarijanka ob vodnjaku, ko ji je Jezus govoril o posebni vodi, takoj rekla: daj mi te vode. Obe zahtevi v sebi skrivata rahlo ironičnost. Res bi bilo lepo imeti takšen kruh in takšno vodo, da ne bi bili več lačni niti žejni. Nič več se nam ne bi bilo treba truditi za hrano. Vse to seveda ni mogoče! Kdor obljublja kaj takega, je mešetar. In vendar je hrepenenje najinega srca še vedno prav takšno in ostaja globoko resnično. Najino srce zares išče posebno vodo in kruh, ki bi naju okrepila, obnovila, utrdila in omogočila okušati življenje.
Jezus samega sebe predstavi kot kruh, ki je prišel iz nebes. Poslušalci še enkrat dokazujejo, da so razumeli, da mora poseben kruh priti iz nebes. Niso pa sposobni konkretno prepoznati pot, po kateri se jim Bog razodeva. Poznajo Jezusovega očeta in mater ter vedo, da je Jožefov sin. Kako more reči, da je prišel iz nebes? Zato zaključijo, da možakar pripoveduje pravljice. Toda Jezus ne odneha. Še naprej odgovarja na tvoje in moje srčno hrepenenje, da bi ugledala njega, ki je prišel iz nebes. Sklicuje se na Jeremijevo mesijansko prerokbo, ki pravi, da bo Bog vse poučil: »To je namreč zaveza, ki jo bom sklenil z Izraelovo hišo po tistih dneh, govori Gospod: Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. Ne bodo več učili vsak svojega rojaka, vsak svojega brata in rekli: »Spoznajte Gospoda«, ker me bodo poznali vsi, od najmanjšega do največjega med njimi, govori Gospod. Kajti njihovo krivdo bom odpustil in njihovega greha se ne bom več spominjal.« (Jer 31,33-34) Zakaj Jezus navaja ta odlomek? Že na začetku evangelija je Janez razglasil: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.« (Jn 1,18)
Če je on edini, ki razodeva Očeta, potem lahko samo on potrdi, kaj je zares Očetova volja. Trdi, da je Oče hotel v njegovi osebi dati poseben kruh, ki ga vsi hočejo. On sam je ta posebni kruh. To pomeni, da so se začeli mesijanski časi. Božja resnica, ki jo čakamo, v njem končno zasije. Zakaj torej naša srca tega ne uspejo videti? Zakaj ne sprejmemo življenja, čeprav po njem hrepenimo?
Morda se odgovor skriva prav v spuščanju ali ponižanju, ki je značilno za Božje delovanje. »Prišel iz nebes«, ali »ponižal se je« ne razlaga, od kod je Jezus. Predvsem hoče najino pozornost usmeriti na dejstvo, da se je Bog ponižal, da bi nam podaril svojo ljubezen in nam omogočil življenje. Čeprav hočemo življenje v polnosti in hrepenimo po ljubezni, se ljudje nočemo spustiti ali ponižati. Vztrajamo pri posvetni in zunanji veličini, s katero mogočnik prevlada nad slabotnim, in midva se lahko samopotrdiva le na račun poviševanja nad soljudmi. Ko pa Jezus govori o povišanju, vedno misli na povišanje križa, kjer najbolj zasije Božja ljubezen do vsakega človeka.
Zato pravi sv. Pavel Efežanom: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu. Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu.« (Ef 4,32-5,2) »Drug drugemu odpuščajte« bi iz grščine dobesedno lahko prevedla takole: »pomilostite drug drugega, kakor vam je Bog dal v dar samega sebe v Kristusu. Postanite torej posnemovalci Boga.« Kakor se je Bog podaril nam v Kristusu, tako sva tudi ti in jaz poklicana, da podariva sama sebe drugim v Kristusu. Naša težava je v tem, da ne sprejmemo milosti takšne, kot nam je dana, ampak iščemo takšno po svoji zamisli. Žal ne obstaja druga milost, kot je ta, da nama Bog z vso dobrosrčnostjo in usmiljenjem podari samega sebe v Kristusu. V tem se skriva obilje življenja, ki ga obljublja. Pavel naju spodbuja: »naj tudi midva odpustiva drugim«, kar pomeni, da samega sebe v Kristusu podariva drugim.
Odpreti srce in verovati torej pomeni zavedati se te milosti, ki naju odpre lepoti ljubezni in življenja. To ljubezen okušava in deliva takrat, ko se ponižava, da bi v tem svetu lahko zasijala Božja ljubezen. Vera je v službi sijaja Božje ljubezni, ki prihaja od zgoraj, in katere popoln simbol je evharistični kruh.

Pripravil p. Vilijem Lovše