Pred 31. leti umrl papež Pavel VI.

VATIKAN (četrtek, 6. avgust 2009, RV) – Danes mineva 31 let od smrti božjega služabnika papeža Pavla VI. Sveto mašo za tega velikega papeža je, spričetkom ob 17. uri v baziliki sv. Petra, droval predstojnik vatikanske bazilike kardinal Angelo Comastri popoldne.
Papež Pavel VI. se je kot Giovanni Battista Montini rodil leta 1897 v Brescii in bil v duhovnika posvečen leta 1920. Nadaljeval je študij in nato stopil v službo v vatikanski diplomaciji, ki jo je začel leta 1923 na nunciaturi na Poljskem, od koder se je že po letu dni vrnil v Rim in nastopil službo v državnem tajništvu. Papež Pij XII. ga je leta 1954 imenoval za nadškofa v Milanu, kardinal je postal leta 1958. Za papeža je bil izvoljen 21. junija 1963. Umrl je v papeški palači v Castel Gandolfu, na današnji dan leta 1978.
Kardinal Comastri je v homiliji izpostavil najpomembnejše vidike življenja papeža Pavla VI., rekoč, da je v sebi nosil željo po delanju majhnih stvari, da bi se tako lahko pokazala Jezusova veličina, željo, da bi sam izginil in bi na ta način Jezus dobil več prostora v Cerkvi in svetu. Kardinal je izpostavil misijonarska prizadevanja Pavla VI., zato si je tudi izbral ime apostola narodov in se trudil slediti njegovemu zgledu. Kot je sam dejal leta 1970 v Manili pred okrog 2 milijona oseb, je v ta tako oddaljen kraj prišel zaradi dveh stvari: prva je Kristus, druga pa njihovo odrešenje. Njegova strast do oznanjevanja evangelija se je posebej pokazala tudi v času, ko je bil nadškof v Milanu. Od 5. do 24. novembra leta 1957, je na njegovo pobudo v Milanu potekal misijon, v katerem je sodelovalo 24 škofov, 600 duhovnikov, prav toliko redovnikov, 65 bogoslovcev in veliko število vernikov laikov. Dogodek je bil za mesto Milano nekaj nenavadnega in novega, z njim pa je nadškof želel presekati korenine ravnodušnosti ter glasno in vedno znova oznanjati temeljno resnico, ki jo je Jezus prinesel na svet, to pa je resnica, da je Bog Oče. Kot je sam dejal, oznanjevanje pomeni božji prst, ki prihaja in potrka na vsako dušo, da bi jo spomnil, da ima tam zgoraj Očeta. Ko je postal papež Pavel VI., je svoje misijonarsko srce bogato izlil v apostolski spodbudi O evangelizaciji, ki je izšla tri leta pred njegovo smrtjo. Takrat je zelo neposredno zapisal, da je evangelizacija milost in poklicanost Cerkve in predstavlja njeno najglobljo identiteto, saj Cerkev obstaja zato, da bi evagelizirala, oznajala. Pavel VI. je želel vso Cerkev postaviti v to oznanjevalno držo, rekoč, da Cerkev začne evangelizacijo tako, da najprej evngelizira samo sebe. Bratska skupnost vernikov mora vedno znova poslušati o tem, kar mora verjeti, poslušati o razlogih svojega upanja, o novi zapovedi ljubezni. Božje ljudstvo je na tem sveto pogostokrat v preizkušnji pred raznimi idoli, in zato mora vedno poslušati o velikih božjih delih, se spreobračati h Gospodu. Po besedah Pavla VI. mora Cerkev biti vedno evangelizirana, če hoče ostati sveža, gibka in močna za oznanjevanje evangelija.