Zaporniški duhovniki v iskanju Kristusovega obličja na obličju grešnikov

VATIKAN (torek, 4. avgust 2009, RV) – Najti Kristusovo obličje na obličju grešnikov, zanje biti lik usmiljenja in upanja, z zaporniki deliti njihov obup in stisko, so le nekatere naloge, ki jih vsak dan izpolnjujejo zaporniški duhovniki. O njihovi vlogi je za naš radio spregovoril vodja pastorale zapornikov v škofiji v Neaplju Franco Esposito, rekoč, da bi naj zaporniški duhovnik bil izraz Cerkve, prisotne tudi v zaporih, ki so pravzaprav kraji, kjer Cerkve živi še posebej težke trenutke. Kakor pravi sv. Pavel, slabotnemu delu telesa se Cerkev mora še posebej posvečati. Zaporniški duhovnik s svojo navzočnostjo pri darovanje svete evharistije v zaporu, kar je najpomembnejši trenutek njegovega pastoralnega dela, predstavlja jasno znamenje Jezusa Kristusa, znamenje odrešenja in evharisitje, hkrati pa je tudi znamenje vsega občestva, ki se nahaja pred Jezusom. Zato obhajanje svete maše v zaporu pomeni dejansko čutiti skupaj s posameznim grešnikom in celotno zaporniško skupnostjo, ki po Kristusu prihaja pred Boga Očeta, da bi prosila odpuščanja. Na novinarjevo vprašanje, kaj se zaporniški duhovnik lahko nauči iz vsakodnevnega srečevanja z zaporniki, je Esposito dejal, da se uči pomembno evangelijsko resnico: V ječi sem bil in ste prišli k meni. Gre za podajanje roke živemu Jezusu. Poleg tega pa duhovnik s svojo prisotnostjo odgovarja na potrebe zapornikov in si prizadeva, da zapor ne ostaja izoliran otok, temveč del širše družbe, zato se srečuje tudi z družinskimi člani obsojencev. Esposito je kot primer izpostavil prizadevanja neapeljskih župnij, ki zapornika zagovarja in si prizadevajo podpirati njegovo družino, ki prav tako preživlja težke trenutke.