21. višarsko srečanje treh Slovenij

SVETE VIŠARJE (ponedeljek, 3. avgust 2009, RV) – Slovenci iz vseh celin so včeraj poromali na 21. višarsko srečanje treh Slovenij - Slovencev doma, zamejstvu in izseljenstvu, ki sta ga pripravila Rafaelova družba in Zveza evropskih izseljenskih duhovnikov. Slovesno sveto mašo je opoldne v višarski Marijini cerkvi daroval koprski pomožni škof Jurij Bizjak, somaševalo pa je še 16 duhovnikov. V homiliji, ki jo je med drugim posvetil duhovnim poklicem, je škof posebej poudaril, da je oltar središče duhovniške službe. Ko je spregovoril o letu duhovništva, letu evharistije, je dejal tudi, da je duhovnikova služba pri oltarju, njihova naloga pa da je zbiranje božjega ljudstva. Za to nalogo se je še posebej zahvalil izseljenskim duhovnikom.
Duhovništvo in evharistija sta med seboj najtesneje povezana in združena in tudi današnji odlomki Božje besede, ki smo jih prebrali in poslušali, nam vsak na svoj način osvetljujejo to veliko in globoko resnico. Vsaka evharistija je namreč tudi daritev in vsak duhovnik se jemlje izmed ljudi in se postavlja za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga, da daruje darove in daritve za grehe (Heb 5,1). Duhovnik opravlja trojno službo: učiteljsko in pastirsko in posvečevalno in najbolj duhovniška med temi je ravno posvečevalna ali daritvena služba. Bistveni namen tako duhovništva kakor evharistije pa je zbiranje Božjega ljudstva. Vsak duhovnik je tudi pastir, ki zbira in ohranja skupaj Gospodovo čredo, in vsaka evharistija je skupna daritev in zahvala, skupen obed in skupna večerja zbranega Božjega ljudstva.
Škof Bizjak se je tudi zahvalil vsem Slovencem, ki so pripomogli, da imamo danes svojo državo ter da smo enakopraven narod v Evropski uniji in svetu. Hkrati je izpostavil še pomen darovanja za druge, ki je, kot je dejal, tudi temeljno sporočilo ter poslanstvo duhovniškega poklica.
Ob 10.30 uri je na prostoru za cerkvijo etnolog in sociolog Silvester Gaberšček približno dva tisoč vernikom predaval na temo Kje so meje? Kot je dejal, meje še vedno ostajajo, vendar predvsem v glavah ljudi in pogosto delijo tudi srca. Po njegovih besedah pa bi bilo prav, da bi bile meje izhodišče medsebojnega spoštovanja in kulturnega bogatenja.
Verjetno se vsi strinjamo, da je bilo z odpravo administrativnih državnih meja narejen velik zgodovinski korak in da si ‘nazaj’ nihče ne želi! Pa vendar čisto brez ‘meje’ takšne ali drugačne ne gre, ker bi to pomenilo zameglitev in izgubo lastne, narodove in civilizacijske istovetnosti – identitete. Vendar pa takšna meja ne more biti več ‘meja’ kot nestorka neprestanih spopadov, nesporazumov – skratka konfliktov, pač pa izhodišče medsebojnega spoštovanja, dopolnjevanja, kulturnega bogatenja, ki svojo lepoto v polnosti uresniči v pahljači raznolikosti narodnih govoric, šeg, izročil in raznovrstnih izrazov kulturne dediščine. K vedno prisotnemu vprašanju o istovetnosti bi ob tej priložnosti prebral misel, ki jo je ob slovesu iz Kanalske doline izrekel župnik Pius Žankar: ”Slovenci ste, pa nočete biti, radi bi bili Nemci, pa ne morete biti, ne marate biti Italijani, pa morate biti” , v priredbi za današnji čas pa se glasila približno takole: „ Dragi rojaki, Slovenci ste, pa nočete biti, radi bi bili Evropska smetana, pa ne morete biti, ne marate biti Balkanci, pa morate biti, ker vas je sram, da vas je nekoč pred šolskimi vrati čakala Cankarjeva mati”.Le pokončna osebnostna in kulturna drža nas delata prepoznavne in enakopravne partnerje v zboru evropskih narodov, kjer ima vsak svojo nenadomestljivo vlogo, kjer ni več razlik med Rimljanom, Grkom in Judom, zaradi pripadnosti številčnejši skupnosti, večji gospodarski moči in zanimivejši zgodovinski, zaradi česar bi bili vzvišenejši od drugih. Krščanstvo je prineslo ‘binkoštni vzorec’ skladnosti in sozvočja različnih narodov in ljudstev, kjer se vsak izraža v svojem jeziku in obenem vsak sprejema plemenitost in srčnost drugega v iskrene spoštovanju, kjer se vsak lahko brez sramu izraža in poje v svojem jeziku tako kot ga je mati učila. To so stalne Binkošti ‘Veselega oznanila’ v katerem je edino zagotovilo trajnega miru, ki naj se vedno znova preliva v medsebojne odnose različnih narodov in kultur in nam daje, da s čistim srcem, veselim obrazom in zdravo pokončnostjo, sebi in svetu nazdravljamo „Zdravico” in z njo med ljudi vse ponesemo njeno plemenito sporočilo.
Po sveti maši so srečanje treh Slovenij sklenili s kratkim kulturnim programom, ki so ga pripravili na ploščadi za cerkvijo. Zbrane so pozdravili visoki gosti, med katerimi so med drugim bili predstavnik vladnega urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Rudi Merljak ter številni nekdanji slovenski ministri in poslanci.