Okrožnica Ljubezen v resnici o smislu, cilju in naravi medijev v celostnem razvoju človeka

VATIKAN (četrtek, 30. julij 2009, RV) – Papež Benedikt XVI. si v svoji okrožnici Ljubezen v resnici v 73. točki postavi vprašanje o smislu, cilju in naravi sredstev družbenega obveščanja v človekovem celostnem razvoju. To razmišljanje začne z ugotovitvijo, da sredstev družbenega obveščanja preprosto ni mogoče obiti, ker niso postala le središčna, ampak so tudi nujno potrebna v vsakem procesu duhovne, kulturne in materialne rasti. In papež takoj doda, da si je danes nemogoče predstavljati družino brez radia, televizije, časopisov, računalnika in telefona. Vsa sredstva družbenega obveščanja, nadaljuje papež, so v dobrem in slabem tako močno vključena v življenje sveta, da je dejansko nesmiselno stališče tistih, ki menijo, da so sredstva družbenega obveščanja nevtralna in so sama po sebi popolnoma neodvisna od moralnih norm, po katerih se ravnajo osebe. Z razvojem tehnologije tudi na področju sredstev družbenega obveščanja, pravi papež, je njihova moč postala tako velika, da lahko govorimo o vseprisotnosti medijev in njihovega vpliva. Sredstva družbenega obveščanja so preprosto vstopila v človekov vsakdan in osebam dejansko določajo običaje in načine ravnanja, pomen vrednot, uresničitev želja, zakonitosti družbenega obnašanja, včasih pa celo zaznamuje mejo med resnico in utvaro, med starnim časom in časom, ki bi ga želeli živeti. Zato papež v svoji okrožnici Caritas in veritate upravičeno pravi, da mediji morajo sodelovati v skupnem iskanju ne le skupnega dobra, ampak tudi tistega, kar je pravično in zatorej tudi dobro za prihodnost. Zato morajo mediji v svojem delovanju spoštovati merila, ki zagotavljajo službo človeški osebi in krepijo njeno dostojanstvo. Zato miselnost, ki želi zožiti vlogo medijev zgolj na tehnologijo obveščanja in pri tem pozablja, da obveščanje bistveno posega v oblikovanje človekove vesti in človeške osebe v celoti, taka miselnost, pravi papež, podreja človeka zgolj ekonomski računici, želi obraniti nadvalado trga nad osebe in, nenazadnje takšno miselnost vodi želja vsiliti učinkovita kulturna merila za cilje ideološke in politične oblasti. Zato je z mediji, čeprav so zakonito sestavni del trga, dobro biti pozoren in se zavedati, da odločilno vplivajo na to, kako človek razume in spoznava stvarnost in samo človeško osebo, pravi papež. V svoji okrožnici sicer blago a odločno zahteva, da naj pozorno premišlujemo o njihovi vlogi, zlasti še o etični in kulturni razsežnosti globalizacije in o solidarnem razvoju narodov. Gre torej za zelo nujno in pomembno zahtevo na ravni pravičnega vodenja globalizacije in razvoja. Iz tega papež zaključi, da je smisel in cilj medijev treba iskati v antropoloških temeljih, torej v bistvu človeške narave. Samo takšen pristen antropološki temelj bo zagotavljal, da bodo mediji, ki jim nove tehnologije zagotavljajo potrebno oporo, lahko nudili še več sporočil in bodo tako bolje v službi osebe in njenenga dostojanstva. Samo tako bodo krepili resnico o človeku, kot tudi skupno dobro, ki vključuje dobre stvari za vse človeštvo. Večja medsebojna povezanost in večji obtok idej, ki jih omogočajo mediji, vse to samo po sebi ne more krepiti “svobode” ali mehanično globalizirati “razzo in demokracijo za vse”. Sveti oče svoje razmišljanje o medijih v svoji družbeni okrožnici Caritas in veritate zaključi z ugotovitvijo, da če želimo doseči take cilje, morajo ti isti cilji biti usmerjeni v pospeševanje dostojanstva oseb in narodov, izrecno jih mora navdihovati ljubezen in morajo biti v službi resnice, dobrega in naravnega ter nadnaravnega bratstva. Svoboda je namreč dejansko notranje povezana s temi višjimi vrednotami.