Umetnost in teologija telesa

DUBLIN (sreda, 29. julij 2009, RV) – V intervju za Zenit je spregovoril irski slikar in kipar, 38 letni Dony Mac Manus, ustanovitelj irske Akademije figurativne umetnosti v Dublinu ter Studia Dony Mac Manus v Firencah. Podoba, ki jo v umetnosti najraje upodablja je podoba človeškega telesa, pri tem pa ga posebej nagovarja teologija telesa Janeza Pavla II. Nekega duhovnika, obiskovalca Manusove, je močno impresionirala Manusova podoba križanega Kristusa. Jezusovo telo je bilo brez kože in je razkrivalo vse svoje mišice in kosti. Očaranemu obiskovalcu je Manus razložil, da je skozi jezik, ki ga najbolje pozna, želel globlje izkusiti Kristusovo telo. Namreč, od leta 1999, ko se je umetnik prvič seznanil s teologijo telesa, ga ta navdaja pri njegovem delu. Začel je razumeti, kaj pomeni biti človek, biti popolnoma človeški in kako je ta identitega temeljnega pomena pri vzpostavljanju odnosov z drugimi moškimi in ženskami. S to zavestjo vzpostavlja tudi odnos z Bogom. O besedah Janeza Pavla II, kjer pravi, da Kristus razodeva človeka človeku, Mac Manus meni, da on kot umentnik ne bi mogel prositi za večje bogastvo. Če namreč umetnik vidi, da je njegovo poslanstvo to, da razodeva človekovo vrednost in dostojanstvo, potem je to presenetljivo odkritje Janeza Pavla II. vse kar potrebuješ, da bi bil na pravi poti. Če Kristus razodeva človeka človeku in to počne s pomočjo svojega in naših teles, potem po umetnikovih besedah to pojasnjuje tudi to, zakaj je bil Kristus tako dolgo osrednji lik v umetnosti. Prav tako pa to pojasnjuje tudi, zakaj je potrebno Kristusu vrniti njegovo osrednje mesto, če si želimo povrniti našo resnično kulturo in identiteto. Po mnenju Mac Manusa je človeško telo najbolj izrazito orodje za sporočanje človeškega stanja. Ena od ključnih tem Janeza Pavla II. pravi, da posameznik drugega ne sme nikoli uporabiti ali obravnavati za dosego nekega cilja. Pri delu Mac Manusa je iz tega stališča zelo pomembno, da kot umtnik, čigar najljubši predmet dela je človeško telo, ščiti svoje modele, ne glede na to ali gre za moške ali ženske. Kot pravi umetnik, je zelo pomembno, da na drugega človeka ne gledaš kot na objekt, temveč gledaš nanj s čistim srcem. Prav tako je pomembna govorica telesa ter jasno zaznavanje drugega. Ob vsem tem pa umetnik verjame, da se tako profesionalni kakor tudi osebni odnosi lahko gradijo. Danes je umetnost v veliki meri postala površinska in relativistična, je izpostavil Manus in dodal, da je to posledica izgube osredotočanja na edini resnični vir, ki je pot, resnica in življenje. Umetnost, kot pravi Manus, je predvsem jezik. Jezik pa je rojen iz misli. Torej, če želimo razumeti pravo umetnost, jo moramo razumeti skozi pravo miselnost. Zdrav razum filozofije in teologije lahko prodre daleč v razmišljanje o tem, kdo smo. 38 letni Mac Manus je spregovoril tudi o nespodobni umetnosti ter pornografiji. Dejal je, da je nespodobno to, kar je predstavljeno človeškemu pogledu brez izbire. Tudi Janez Pavel II. uporablja ta pojem, ko pokaže, da je nespodobno, ko neprimerna podoba prisili gledalca da jo gleda, brez njegove možnosti izbire, kot se to dogaja denimo na velikih uličnih jambo plakatih. Janez Pavel II. je med drugim tudi zapisal, da je vse človeško delo trenutek osebnega razodetja in je naraven način, v katerem vse osebe lahko gradijo same sebe ter naredijo svet vreden samih sebe. Nanašajoč se na to, Mac Manus pravi, da tudi sam svoje delo vidi na ta način, pri tem pa se ne ozira na to, kaj si drugi mislijo o njegovi umetnosti. Edina njegova skrb je, da izraža to, za kar verjame, da svet potrebuje. Želi biti občutljiv za to kar je najlepše in iz tega narediti veliko vrednost ter skozi lepoto dajati upanje.