Duhovna misel za 17. nedeljo med letom: Jezus je kruh življenja

DUHOVNA MISEL (sobota, 25. julij 2009, RV) - O čudežu pomnožitve kruha pripovedujejo vsi štirje evangelisti (Mt 14,13-21; Mk 6,30-44; Lk 9,10-17, Jn 6,1-15). Današnje bogoslužje uporabi Janezovo poročilo. On ne pripoveduje le o čudežu, ampak razkrije tudi njegovo simbolično vsebino ter ga razloži z dolgim Jezusovim govorom, ki ga bova poslušala v naslednjih nedeljah.
Podoba Jezusa kot dobrega pastirja dobi nove odtenke. Današnji odlomek lahko premišljujeva s treh vidikov: z vidika oseb, ki v njem nastopajo; z vidika samega dogodka ali pa z vidika končnega rezultata tega dogodka.
Oglejva si osebe: množica, apostoli in Jezus. Množica je Jezusa iskala. Za njim so se selili iz kraja v kraj in ga zasledovali. Množica je videla čudeže ozdravljenja. Doživljali so, da je velik prerok vstal med njimi, in da je Bog obiskal svoje ljudstvo. Ko se množica zave čudeža pomnožitve kruha, dojame tudi njegovo simbolično vrednost. Želijo ga razglasiti za kralja, kajti prepričani so, da bodo njihove težave končno prenehale. Mislijo, da jih bo on osvobodil in vzpostavil Izraelsko kraljestvo.
Ista navdušena množica je na koncu razočarana nad njim in ga zapusti. Zakaj nam je tako težko dojeti Božji načrt in tako težko sprejeti njegovo milost? Lahko ugotoviva, da je hoditi za Gospodom popolnoma nekaj drugega kakor želeti Gospoda. Lahko rečeva tudi z drugimi besedami. Najdeva v resnici le, če iščeva. A ne bova našla tega, kar iščeva. Če je milost res milost, to pomeni, da ni zgolj preprosto izpolnjevanje naših pogosto tudi sebičnih želja. Čeprav je v resnici prav milost tista, ki resnično poteši vse naše želje in hrepenenja.
V današnjem prizoru so apostoli le posredovalci. So orodja, po katerih naj bi Jezusovo sočutje doseglo vse in vse nasitilo. To je naloga cerkvenih služb: lomiti kruh Besede, da bo vera rasla. Jezus se vzpne na hrib. Ne pozabiva, da v Janezovem evangeliju ni omenjen govor blagrov. Tam nasiti množico, tako da pomnoži kruh. Ga pomnoži, ne ustvari. Spomniva se prizora Jezusovih skušnjav v puščavi. Tam je skušan, da bi kamne spremenil v kruh in tako vsem dokazal, da je On Odrešenik. Jezus se mora po pomnožitvi kruha za množico umakniti in ostati sam, da ne bi ogrozil in spravil na slab glas svojega poslanstva. Njegova samota se bo dramatično povečala, ko ga bodo po dolgem govoru o evharističnem kruhu, s katerim razlaga pomnožitev, začeli učenci zapuščati.
Če gledava sam dogodek pomnožitve, nama mnoge podrobnosti lahko vso globino še bolj osvetlijo. Nahajamo se puščavi. Velikonočni prazniki so blizu. Po tleh je veliko trave. Obedovali bodo razporejeni v skupine po sto in petdeset. Vsi ti podatki spominjajo na organizacijo izraelskega ljudstva v puščavi, ko je bila sklenjena zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Jezus bo v svojem govoru še posebej naglasil, da je on sam resnični nebeški Kruh, ki hrani in daje življenje, počitek in novih moči. V moči tega kruha se uresničuje dokončna zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Omemba ostankov kruha poudarja obilje milosti, ki jih daje nova zaveza. Nova zaveza je namreč dana vsem. Onkraj nje ni ničesar, kar bi lahko potešilo človeška hrepenenja. Čudež je simbol obhajanja evharistije. Glagoli, ki jih uporablja (vzel, blagoslovil, razlomil in dal) so značilni za obhajanje evharistije.
Izid pomnožitve kruha je dramatičen. Vsi jedo, vsi se navdušijo, a nobeden v resnici ne razume in nihče ne zna videti Božjega delovanja. Jezus si bo zastonj prizadeval, da bi omogočil razumeti. Ljudje bomo lahko razumeli, a šele takrat, ko se bomo ponovno ozrli Vanj, ki smo ga prebodli. Kruh bo postal kruh življenja šele takrat, ko bo kazal na Božje ljubeče trpljenje za človeka. Božja ljubezen do naju nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu. Midva bi rada potešila svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabila za to. Težko pa svoja hrepenenja odpreva Bogu in še težje sprejmeva njegovo milost. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve. Kljub temu, da ob različnih priložnostih stori vse, da bi midva lahko razumela, dobro ve, da bo moral iti v Jeruzalem, kjer bo na križu v vsej polnosti zasijala resnica njegove ljubezni do ljudi. Šele takrat bo lahko osvojil srca in jih vnel z isto ljubeznijo.
 Pripravil: p. Viljem Lovše