Odnos med vero in politiko v Združenih državah Amerike

ZDA (sreda, 22. julij 2009, RV) – Vatikanski dnevnik L'Osservatore Romano je v nedeljski številki objavil članek z naslovom Zapleten odnos med vero in politiko v Združenih državah Amerike. Laična molitev gospoda predsednika. Avtorica članka Giulia Galeotti na začetku pove, da je Bog z leti v Ameriki postal povsod prisoten: na bankovcih z napisom V Boga zaupamo, v zaključnih stavkih v predsedniških govorih Bog naj blagoslovi Ameriko, v prisegi zastavi, v kateri je stavek Narod, ki mu vlada Bog in v prisegi novega predsednika Tako naj mi Bog pomaga.
V tem trenutku pa v ZDA, kjer je verska svoboda neomajno prepričanje državljanov, poteka kočljiva razprava o vlogi predsednikovega osebnega verskega prepričanja. Dejstvo je, da je molitev v Beli hiši prisotna že med prisego in brž ko predsednik nastopi svojo službo. Tako je bilo tudi letos januarja, ko je prisegel in začel svojo službo 44. ameriški predsednik Barack Obama. Ta je izbral dva verska predstavnika, oba protestanta, enega progresista in drugega konservativca. S to izbiro je hotel pokazati, da želi ozdraviti verska razhajanja ameriških državljanov in da verska razdeljenost nikakor ne sme pogojevati življenje države. Nekateri analitiki pa pravijo, da je Obamova izbira v bistvu tretji, sicer nov in pravilen, model, kako naj politiki ravnajo v večverski družbi. Prvi model je veljal od leta 1933 do 1980, ko so predsedniki povabili po dva predstavnika različnih veroizpovedi, da sta opravila verski del ceremoniala ustoličenja predsednika. Nato je do leta 1993 sledil drugi model ameriškega pastorja, ki je molil za novega predsednika in ga blagoslovil. Uvedel ga je Bill Clinton na začetku svojega drugega mandata leta 1997. Njegov naslednik Georges Bush ga je povzel. Ta model imenijejo »izključno protestantski« in je najbolj sporen. Nekateri trdijo, da je celo protiustaven in ni v duhu očetov ustanoviteljev, ker upošteva le protestantsko veroizpoved in zanemarja vse ostale.
Poznavalci tega vidika ameriške politike pa navajajo izključno novost predsednika Johna Kennedya, ki je 16. septembra 1960 dejal, da versko prepričanje nikakor ne bi smelo imeti nobene vloge pri izbiri predsednika. Ta Kennedyev pristop je razumljiv in je izključno političen, ker je bil on prvi katoličan kandidat za ameriškega predsednika in to v letih, ko so katoličani bili dejansko velika manjšina v ameriški družbi. Takšno razmišljanje je prekinil Jimmy Carter leta 1976, ki je versko razsežnost ponovno uvedel v javno politično razpravo. Carter je svojo predvolivno kampanjo zastavil na načelu politične pravičnosti in poštenosti in je ti dve ključni vrednoti vključil v verski okvir. Od leta 1980 so trije ameriški predsedniki v svojo politično linijo vnesli poseben poudarek, da so v bistvu kristjani evangeličani. Ko pa je predsednik Gerald Ford pomilostil svojega predhodnika Richarda Nixona tudi na osnovi verskih prepričanj, je verska razsežnost političnega prepričanja predsednikov izgubila ugled pri volivcih. Danes ameriški volivec zagovarja dve načeli glede vere. Prvo je ločenost Cerkve od države, ki naj ostane politična stalnica. Pri izbiri predsednika pa je zakonito upoštevati tudi kandidatovo vernost ali nevernost, ki je pokazatelj njegovega značaja, vendar pa naj vernost ali nevernost ostane le ena od tolikih prvin, ki jih je potrebno upoštevati pri izbiri na volišču.
Dejstvo pa je, da so doslej vsi predsedniki prisegli na Sveto pismo in da so vsi v svojih nastopnih govorih omenjali Boga izrecno ali so se sklicevali na Najvišjega, razen predsednik Georges Washington, ki v nastopnem govoru pred svojim drugim mandatom ni omeni Boga. Ta njegov govor je šel v zgodovino kot najkrajši, dolg komaj 135 besed. Res pa je, da so se Združene države Amerike po neodvisnosti od anglikanske Velike Britanije tudi v verskem pogledu izvirno odločile. Ta odločitev je bila zelo zapletena, toda vse do danes nedvomno versko izjemno močna in polna življenja.