Komentar o okrožnici Ljubezen v resnici

KOMENTAR (sreda, 15. julij 2009, RV) – Papeževe okrožnice so ena najbolj pomembnih zvrsti učiteljske službe Kristusovega namestnika in Petrovega naslednika. Naslov teh pomembnih učiteljskih dokumentov so navadno prva ali prve besede okrožnice. Zato je razumljivo, da so prve besede prvega stavka skrbno izbrane, ker nakazujejo vsebino celotnega dokumenta.
Pa pozorno prisluhnimo prvim trem besedam in prvemu stavku okrožnice papeža Benedikta XVI. Ljubezen v resnici, o kateri je pričeval Jezus Kristus s svojim zemeljskim življenjem, predvsem pa s svojo smrtjo in vstajenjem, je osrednja gonilna moč resničnega razvoja vsake osebe in celotnega človeštva. Prvi stavek okrožnice Caritas in veritate v slovenskem prevodu šteje 31 besed, ki nakazujejo 11 ključnih posameznih tematik, ki so: ljubezen, resnica, pričevanje, Kristus, zemeljsko življenje, smrt, vstajenje, osrednja gonilna moč, razvoj, oseba in celotno človeštvo. K tem moramo prišteti še zelo pomembne sklope tematik, kot je prvi – ljubezen v resnici. To je nova miselna zveza med ljubeznijo in resnico, ki ne govori le o ljubezni kot taki, ali resnici kot taki, ampak o ljubezni v resnici. Drugi tak sklop je pričevanje Jezusa Kristusa v svojem zemeljskem življenju. Tu je osrednja tematika Kristusovo pričevanje v zemeljskem življenju. Sveti oče s to formulo prikliče v zavest tri dejstva: pričevanje, ki je človekova celostna drža in ne le kakšen poseben vidik osebe. Miselni sklop pa tudi jasno opiše osebo, ki je Jezus Kristus, Bog in človek, Odrešenik, kar pomeni, da ne gre za kakršnokoli osebo, ampak za pričevanje enkratne osebe. In potem pričevanje, Božjega Sina, te enkratne osebe v njenem zemeljskem življenju. Poudarek je na zemeljskem življenju, torej na tistem življenju, ki je skupno vsem ljudem. Ta miselna zveza opozori na dejstvo, da smo kristjani sposobni posnemati Kristusovo pričevanje, še več, da smo poklicani, da pričujemo tako, kakor je On pričeval v svojem zemeljskem življenju. V nadaljevanju stavka pa sveti oče takorekoč v isti sapi doda presenetljiv miselni sklop, da je pričevanje o ljubezni v resnici treba razumeti v smislu, da naj tako pričujemo, kakor je to pričeval Kristus predvsem s svojo smrtjo in vstajenjem. Za papeža in vsakega kristjana smrt ni konec, končna, nična točka življenja, ampak je po Kristusovem zgledu vrhunec izročanja svojega življenja v Božje roke, je vrhunsko poistovetenje z Božjo voljo, je torej najbolj živo dejanje v življenju. Takšno razumevanje smrti je najbolj korenita sprememba pojmovanja smrti, je krščanski odgovor na vse zlo in črnogledosti. In papež, kot vsak kristjan, pa se ne ustavi pri smrti, ampak svoje razmišljanje o pričevanju o ljubezni v renici razširi na vstajenje. Vstajenje je bilo popolnoma nov dogodek, nov Očetov poseg v življenje Jezusa Kristusa kot človeka. Po vstajenju Kristus ni več umrljivi človek. Zato bo apostol Pavel zapisal, da ga več ne pozna kot umrljivega človeka, ampak živi veri v vstalega Gospoda. Vstali Gospod je učencem po vstajenju pričeval o zmagi nad grehom in smrtjo, o zmagi Očetove ljubezni do svojega Sina in do vseh posinovljenih otrok. S to miselno zvezo papež Benedikt XVI. povabi vse kristjani in ljudi dobre volje, naj pričujemo za ljubezen v resnici, kot je o tem pričeval Kristus v svojem umiranju in dokončno po vstajenju.
V drugem delu prvega stavka okrožnice Ljubezen v resnici pa papež poda novo presenetljivo trditev, da je namreč takšno pričevanje za ljubezen v resnici osrednja gonilna moč resničnega razvoja vsake osebe in celotnega človeštva. V tem delu stavka ni nobenega namiga na kakšno krščansko, versko, duhovno ali teološko stvarnost. Jezik naenkrat postane zelo zemeljski, sociološki, komaj političen. In vendar je prav takšno izražanje dokaz, da celotna stvarnot ljubezni, o kateri je v svojem zemeljskem življenju pričeval Jezus Kristus, da ta stvarnost že deluje v svetu, še več, da je osrednja gonilna moč resničnega razvoja vsake osebe in celotnega človeštva. S to trditvijo, ki je hkrati povabilo h krščanskemu razmišljanju o dejanskih gibalih razvoja vsake osebe in vsega človeštva, pa papež poda krščanski pogled na razvoj, ki ni nekakšen brezoseben zgodovinski in po svoje tudi skrivnosten proces, ampak je gonilna moč tega razvoja ljubezen v resnici, kakor je o tem pričeval Jezus Kristus kot Bog in človek, mi pa ga lahko v tem posnemamo kot ljudje, ker nam je enak po svoji človeški naravi. In še eno sporočilo je v tej trditvi, da namreč med stvarstvom in Stvarnikom ni ločenosti, stvarstvo ni nekaj drugega kot Stvarnik, ker je to teološki in miselni nesmisel. Kako pa je stvarstvo povezano s Stvarnikom, o tem pa nam je pričeval sam Božji Sin, ki je bival med nami kot Bog in človek hkrati, s svojo Božjo in človeško naravo, ki pa je z Očetom večno enega bistva. Za papeža je delovanje v družbi in za družbo s takim miselnim in dejanskim ozadjem vedno osrečujoče in osvobajajoče pričevanje, da je ljubezen v resnici dejansko najbogloblja, osrednja gonilana moč razvoja.