Komentar

KOMENTAR (ponedeljek, 13. julij 2009, RV) – Sveti oče je od danes na oddihu. Zadnji teden pred počitnicami je bil nekakšen vrh njegovih prizadevanj za dobro Cerkve in vsega človeštva. Zunanja dokaza sta bila objava prve socialne okrožnice Caritas in veritate in dejavno spremljanje, lahko bi rekli kar sodelovanje na srečanju voditeljev G8 in G14, ki jim je pred tem napisal tehtno pismo, med njihovim bivanjem v Rimu pa jih je takorekoč vse sprejel v Vatikanu.
Srečanja z državniki so bila prvi stvaren pokazatelj, kako so svetovni voditelji sprejeli sporočilo njegove okrožnice in do kakšne mere so vsaj ključne vidike vnesli v politična razmišljanja, odločanja in v dokumente, ki so jih sprejeli. Na ravni G8, oziroma G14 sveti oče z zadovoljstvom spremlja razvoj dveh novosti. Prva je ponoven vstop etike v gospodarsko in finančno dejavnost na svetovni ravni in tokrat prvič na ravni mednarodnih dokumentov. Druga raven pa je prihajala na površje med srečanji s posameznimi voditelji držav in vlad. Kronski primer v tem pogledu je bilo srečanje svetega očeta z ameriškim predsednikom Barackom Obamo. Med srečanjem je predsednik Obama svetemu očetu odkrito povedal, da se z njim popolnoma strinja glede prisotnosti etičnih načel v politiki, gospodarstvu in v financah, nadalje mu je obljubil, da bo v največji možni meri zmanjšal število splavov v ZDA in, da bo proučil nauk Katoliške cerkve o bioetičnih vprašanjih. Na vse navedene vidike je sveti oče na zelo diplomatski način prvič odgovoril včeraj v govoru pred molitivjo Angel Gospodov, ko je dejal, da je področje etične odgovornosti vedno nujno potrebno postaviti v neposreden odnos človekove odgovornosti pred Bogom. S to formulo je papež jasno povedal, da so naravna etična načela, njihova absolutna obveznost in pomen vedno bistveno povezana z vero v Boga in da brez priznavanja Boga izgubijo svojo notranjo trdnost, moč in vrednost. Enako pomembno in zgovorno je tudi papeževo razmišljanje, prav tako včeraj, ko je dejal, da je globalizacija danes dejansko antropološko vprašanje, in ne le tehnična oraganizacija svetovnega gospodarstva, ker globalizacija vključuje posege v bioetični človekov ustroj. Človek pa ni le ustroj zakonov, s katerim je mogoče razpolagati po mili volji zgolj na osnovi tehničnega znaja, ampak je človek svobodno bitje z dušo in telesom, ki je ustvarjeno po božji podobi in sličnosti in zato človek in človeštvo nimata pravice enostransko posegati v bioetično sfero človekove narave. Tako razmišljanje, je dejal včeraj sveti oče, je materialno in mehanicistično in zagotovo vnaša nered ter izkrivlja božjo zamisel o človeku. Ko je predsednik Obama obljubil svetemu očetu, da bo preštudiral nauk Katoliške cerkve o teh vprašanjih, je pokazal, da namerava resno pristopati h ključnim vprašanjem bioetike. Mirno lahko trdimo, da se bo sveti oče med oddihom vračal na to najnovejšo svetovno dinamiko v katero je sam odločilno posegel.
Njegove počitnice pa bodo zagotovo delavne, ker ga že konec septembra čaka apostolsko potovanje na Češko, ki je trenutno ena najbolj sekulariziranih dežel v Evropi in na svetu. Ko govorimo o sekularizaciji moramo namreč vedeti, da gre za miselno in duhovno stanje posameznikov in celih narodov, ko je človekovo bistvo zazrto zgolj v ta svet, v saeculum, v katerem ni Boga, ali pa obastaja le bežen spomin na Stvarnika. Človek je zaprt v ta svet in živi v utvari, da je to celotno obzorje njegovega bivanja, kljub temu pa v je v njem veliko domotožje po večnosti. Na miselni ravni pa se sekularizirani človek bolj ali manj zaveda, da je njegov ateizem, praktični ali miselni, v bistvu utvara, umišljena stvarnost, ki se bo s smrtjo gotovo sesula. Sveti oče tudi zelo dobro ve, da se bo med obiskom na Češkem srečal z dvema rodovoma, ki sta v celotnem šolskem obdobju doživela sistematično ateizacijo. Ta je bila predvsem v tem, da je komunistični šoski sistem v učencu, dijaku in študentu razvijal predvsem ali izključno napadalen in odklonilen ter zanikajoči odnos do vsega nadnaravnega, najbolj pa do Boga. Sveti oče se tudi zaveda, da sta ti šolani ateistični generaciji v globini razočarani, lahko bi rekli, da bo govoril neuspelim ateistom. Srečal in govoril bo ljudem o katerih je Kristus dejal, da apostol, ki med njimi deluje mora skrbno paziti, da nalomljenega trsa ne prelomi in tlečega stenja ne ugasne. To pa je za vsakega apostola zahtevno poslanstvo.