Prva ocialna okrožnica Ljubezen v resnici

VATIKAN (torek, 7. julij 2009, RV) – Na tiskovnem uradu Svetega sedeža so dopoldne predstavili prvo socialno okrožnico papeža Benedikta XVI. Caritas in veritate – Ljubezen v Resnici. Prvi je o novi okrožnici govoril kardinal Renato Martino, predsednik Papeškega sveta za pravičnost in mir, nadškof Crepaldi, dosedanji tajnik istega sveta, kardinal Josef Cordes, predsednik Papeškega sveta Cor Unum in svetovno znani ekonomist, prof. Stefano Zamagni. Besedilo nove okrožnice je razdeljeno na uvod, šest poglavij in zaključek. Posamezna poglavja so takole nasloveljena: prvo: Sporočilo okrožnice O razvoju narodov; drugo: Človeški razvoj v našem času; tretje: Bratstvo, gospodarski razvoj in civilna družba; četrto: Razvoj narodov, pravice in dolžnosti, okolje; peto: Sodelovanje človeške družine; in šesto: Razvoj narodov in tehnika. Po številčni razdelitvi je besedilo razdeljeno na 79 točk, dopolnjuje pa ga 159 opomb, ki so hkrati izvrstno izhodišče za strokovno poglabljanje v besedilo samo.
Ljubezen v resnici, o kateri je pričeval Jezus, je glavna gonilna sila v razvoju vsake osebe in celotnega človeštva. To je prva misel nove okrožnice Caritas in veritate, ki je naslovljena katoliškemu svetu in vsem ljudem dobre volje. V uvodu papež spomni, da je ljubezen osrednje vodilo družbenega nauka Cerkve. Ker pa obstaja nevarnost, da bi to dejstvo napačno razumeli ali ga izločili iz etičnega življenja, je ljubezen potrebno povezati z resnico. Krščanstvo, ki bi oznanjalo samo ljubezen brez resnice, bi kaj lahko zamenjali za rezervat za lepa čustva, ki so sicer potrebna za družbeno sožitje, vendar so obrobna. Razvoj potrebuje resnico, pravi papež, ker bi družbeno delovanje brez nje postalo igrača zasebnih koristi in logike moči z razkrojevalnimi učinki v družbi.
Prvo poglavje je posvečeno okrožnici papeža Pavla VI. O razvoju narodov. Papež posebej naglasi, da brez večnega življenja človeški razvoj na tem svetu ostane brez diha, ker življenje brez Boga zanika razvoj in ga razčloveči. Krščanska vera se posveča razvoju in pri tem ne računa na privilegije ali na položaje oblasti, ampak le na Kristusa. Zato za kristjane vzroki za vsakršen podrazvoj niso v prvi vrsti materialne narave.
V drugem poglavju papež Benedikt XVI. človekov razvoj v našem času najtesneje poveže s skupnim dobrim, ker pohlep po dobičku vodi v razprševanaje bogastva in ustvarja revščino. Vpričo takšnega stanja papež poziva na razmišljanje o novi humanistični sintezi. Pri tem sam poda nekaj izhodišč: da je namreč razvoj danes policentričen; da je človek, torej celovitost človeške osebe prvi kapital, ki ga je treba najbolj varovati in razvijati; da spoštovanje življenja na nobeden način ne sme biti ločeno od razvoja narodov; da je razvoj najtesneje povezan s spoštovanjem verske svobode; in da je razvoj vedno povezan z zagotavljanjem delovnih mest in pravice do dela.
Tretje poglavje je velika novost te okrožnice. V njem namreč sveti oče poveže pojem bratstva, gospodarski razvoj in civilno družbo z hvaleveredno izkušnjo darovanja in daru, ki ga danes zaradi zgolj proizvodnega in koristoljubnega pogleda na življenje več ne cenimo.
V četrtem poglavju pa sveti oče prav tako izvirno pokaže, kako je etika potrebna v ekonomiji. Ko razmišlja o razvoju narodov, pravicah in dolžnostih ter okolju, ostro kritizira dejstvo, da se v razkošnih družbah na veliko govori o pravicah do nepotrebnih stvari, medtem ko v nerazvitih področjih manjkata hrana in voda. Kadar osebne pravice ne vključujejo dolžnosti, moramo govoriti, kot pravi papež, o ponorelih pravicah. Tudi zaradi tega gospodarstvo potrebuje etiko, da bo lahko pravično delovalo; vendar ne katerokoli etiko, ampak tisto, ki je prijateljica človeške osebe. Zato mora biti človeška oseba temeljno vodilo v posegih za celosten razvoj.
Srčika petega poglavja, ki govori o sodelovanju človeške družine je papeževa trditev, da je razvoj narodov odvisen predvsem od priznanja dejstva, da je vse človeštvo ena sama družina. Pri tem papež zapiše, da krščanstvo lahko prispeva k razvoju samo, če bo Bog našel pravo mesto v javnih zadevah. Zato je politika, ki zanika pravico javnega izpovedovanja vere v bistvu zatiralska in napadalna. Obsežen del tega poglavja pa papež posveti reformi mednarodnih organizacij, od OZN pa do gospodarske in finančne mednarodne arhitekture.
V šestem poglavju, ki govori o razvoju narodov in tehniki, pa papež naprej razkrinka prometejske težnje človeštva in znanosti, ki stremi za tem, da bi na novo ustvarila svet s pomočjo čudovitih zmožnosti tehnike. Zato papež opomni, da tehnika ne more imeti absolutne svobode v svojem delovanju.
Zaključek okrožnice Caritas in veritate je na moč spodbuden, saj prinaša vsebine, ki same kličejo k delovanju. Prva spodbudna zaključna misel pravi, da razvoj potrebuje kristjane, ki imajo roke dvignjenje k Bogu kot znamenje molitve, ljubezni, odpuščanja, odpovedovanja samim sebi, da bi sprejeli bližnjega v pravičnosti in miru.