Duhovna misel: Kadar sem slaboten, takrat sem močan

DUHOVNA MISEL (sobota, 4. julij 2009, RV) - Jezus se čudi naši neveri. Naj se njegovo čudenje dotakne tvojega in mojega srca, da se bova globlje zavedala svoje notranje drže v odnosu do njega, sebe, drugih in življenja. Morda se za začetek vprašava, zakaj so bili tudi njegovi sodobniki do njega tako nezaupljivi. Jezus nama v odgovor navede preprost pregovor: nihče ni prerok v domačem kraju. Vsi evangeliji poročajo, da tudi njegovi najbližji učenci Jezusa niso razumeli. Očitno je omenjeni dogodek iz Nazareta značilen sad Jezusove človeške dogodivščine. Pri tem ne mislim na čustveno plat, ampak predvsem na slog pridiganja in oznanjevanja. Njegov načrt, da bo spregovoril množicam, je propadel. Tedaj naj bi spremenil slog in se bolj neposredno posvetil skupini učencev. Odločno je ciljal, da pride v Jeruzalem in tam dopolnil svoje poslanstvo. A kljub temu je nezaupanje s strani sodobnikov edinstveno. Evangelisti v svojih pripovedih pokažejo, da je takšno nezaupanje do Jezusa značilno za vsako človeško srce.
Pomembni sta dve točki. Prva je zagotovilo z Božje strani, da ne bo umaknil svoje navzočnosti, ampak ohranjal svojo obljubo, da bo z ljudstvom in na strani ljudstva. Bog v vsakem primeru ponuja možnost sožitja in sobivanja s Seboj, za vsako ceno, neglede na vse naše nezaupanje do njega. Druga točka je, da Božje navzočnosti ni tako preprosto zaznati, ni sama po sebi umevna, ni neposredna. Zato so preroki vedno zatrjevali: »Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi« (Iz 55,8-9).
Bog v Jezusu potrdi svoje zagotovilo, da bo vedno navzoč. Čeprav se Jezus čudi neveri svojih sodobnikov in sovaščanov, vedno ustvarja bližino do človeka, do vsakega človeka. Ima neskončno domišljijo za ustvarjanje bližine z vsakim izmed nas. Vedno išče nove priložnosti za srečanje in nama ponuja sožitje in sobivanje. Kaj pa se rodi iz čudenja, ki so ga imeli nad Jezusovim govorjenjem in ravnanjem njegovi someščani? Odzovejo se zelo drugače kot Jezus. V njih se poraja nezaupanje, ki se izrodi v sovražnost. Ta postane tako močna, da mora Jezus bežati (prim. Lk 4,28-30).
Ko pravimo, da je Bog postavil svoje bivališče med nami, to ne pomeni samo dejstva, da nas Bog spremlja, ampak pomeni predvsem to, da brez Boga naša človeškost ne more zasijati. Brez Boga so naše sanje brez trdnosti in nimajo prave veličine. Brez Boga vsi naši upi in načrti na koncu postanejo utvara in porajajo tesnobo. Jezus pride bivat med nas zato, da bi nam dal moč, da lahko postanemo Božji sinovi in hčere. Zato je postavil svoje bivališče med nami. Zato je z nami. Omogoča nam, da smo lahko solidarni z njim na vsej dolgi poti poklicanosti v človeškost, ki je značilna za človeško delovanje v zgodovini. Jezus ima skrivnost človeškosti. On pokaže sijaj naše človeškosti. On nama omogoča, da živiva svojo človeškost v moči neskončnega obzorja, ki je Božje obzorje. Zato nezaupanje do Jezusa v sebi vedno skriva nezaupanje do naše lastne človeškosti. Ker nas je strah, ne zaživimo vseh možnih razsežnosti in darov svoje lastne človeškosti.
»Tako so naše oči uprte h Gospodu, našemu Bogu, dokler nam ne izkaže milosti,« pravi Psalm 123. Naša srca hrepenijo, da bi odkrila blagor življenja, ki nam ga lahko samo Bog razkrije. Na začetku nočemo verjeti, ker smo polni svojih lastnih utvar in samohvale. Kasneje, ko smo že siti ran, ki so se nam nabrale, se odločimo in obrnemo k Njemu, ki je vse te rane vzel nase, da bi nas osvobodil utvare. Prosiva ga sedaj, draga sestra, dragi brat, da bi naju dosegla njegova obljuba življenja, da bova človeškost, ki jo v njem občudujeva in je polna Božjega sijaja, pripadala tudi nama. Prosiva, da tako odkrijeva, da sva Božja otroka, sin ali hči. Uboga sva samih sebe zato, ker sva bogata in polna Njega. Ko prosiva, da bi se naju usmilil, ga prosiva, naj nama ne podari blagor življenja, vse dokler naju ne vključi v dar Svoje človeškosti. V tem smislu lahko bereva tudi besede apostola Pavla Korinčanom: »Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč« (2Kor 12,9). Resnična možnost, da v Kristusu postanemo Božji sinovi in hčere ter z njim v vsem solidarni, je vir tvojega in mojega dostojanstva. Zaradi tega hrepeniva po življenju in si želiva, da bi najina človeškost zažarela. Nič več se nama ni treba sklicevati na svoje dobre lastnosti, ki jih pogosto živiva v nasprotju do bližnjih in tako ustvarjava medsebojno oddaljenost. Tisto, kar sva odkrila, je neskončno bolj dragoceno od vsega tega, s čimer bi se lahko hvalila. Je tako lepo, da sedaj lahko življenje sprejmeva kot priložnost, da to lepoto razdeliva z vsemi.

Pripravil: pater Viljem Lovše