Duhovna misel patra Viljema Lovšeta: Jezus pomiri vihar, da bi odprl srce za veselje življenja.

DUHOVNA MISEL (sobota, 20. junij 2009, RV) – Podoba, ki danes povezuje vsa berila pri maši, je nevihta na morju. Tudi danes, ko so ladje veliko močnejše in trdnejše, mornarji dobro vedo, kako strašno je biti prepuščen na milost in nemilost razburkanim morskim valovom sredi nevihte. Zgodba o nevihti nama ni povedana zato, da bi nama povedala, kako je Bog, ki obvladuje tudi morje, močan. Jobu Bog govori prav s pomočjo nevihte. A ne govori mu zato, da bi mu pokazal svojo moč, ampak zato, da bi povabil v skrivnost srečanja, ki mu bo odprlo srce za smisel življenja. Življenje je veliko bolj skrivnostno, kot sva pa ti in jaz pripravljena priznati.
Odlomek lahko razumeva na več ravneh. Dogodek je najprej del življenjske zgodbe učencev, ki so sprejeli, da bodo s svojim Učiteljem. Učijo se spoznavati Jezusa, ki se trudi, da bi jih počasi uvedel v svojo skrivnost. V istem dnevu, ki ga opisuje evangelist Marko v 4. in 5. Poglavju, Jezus v prilikah oznanja Božje kraljestvo in stori nekaj čudežev. Jezusova beseda, ki v prilikah opisuje Božje kraljestvo in jih potem učencem posebej razlaga, je ista kot ta, ki ima moč, da pomiri nevihto in morje, ozdravi obsedenega in krvotočno ženo ter Jairovo hči obudi od mrtvih.
Ko so soočeni z njegovo močno besedo, se jih globoko dotakne in se morajo vprašati: kdo je ta človek in kaj se dogaja? To je prvi pomen odlomka.
A odlomek je tudi del Jezusove življenjske zgodbe. On sredi nevihte na jezeru zaspi na krmi čolna. Učenci so prestrašeni in ga zbudijo. Ta dogodek ni omenjen zgolj kot kronika. Kakor je učence, želi tudi naju uvesti globlje v skrivnost Jezusove osebe. Od nevihte razburkano morje je simbol za vse sile zla, ki jih v življenju doživljava. Ne smeva pozabiti, da Bog gospoduje tem silam. Toda, kdaj bo Bog pokazal vso svojo moč proti zlu? Saj vendar midva doživljava, da zlo zmaguje. Bog pokaže vso svojo moč proti zlu v Jezusu, ki na križu umre. Prav njegova smrt vzame zlu vso moč. Njegovo smrt na križu očetje imenujejo spanje, kajti Jezus iz smrti vstane. Smrt nad njim nima več nobene moči.
Odlomek pa je tudi del najine življenjske zgodbe, še posebej, če slišiva, da Jezusov ljubeč očitek velja tudi nama: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Jezusove besede lahko tudi takole razumeva: zakaj vas je tako strah zla? Ali pa: Ali mi ne zaupate? Se bojite, da sem vas prevaral? Jezusov očitek je ljubeč. Dobro namreč ve, da je najino srce, ne glede na to, kako močno hrepeni po življenju, strah živeti, ker se bojiva prevare. Potrebujeva kar veliko časa in let, da zaupanje v Jezusa in Boga postane najino trdno prebivališče. Če mi ne verjameš, se ozri po apostolih. Hodili so za Jezusom, ga z veseljem poslušali, začudeno prisostvovali njegovim čudežem, pa mu kljub temu niso bili sposobni do dna zaupati in verjeti. Njihovo srce bo do konca iskreno šele po Jezusovem vstajenju. Dojeli bodo Jezusovo ljubezen, ki bo zaradi kesanja ter zaradi priznanja njihove bojazljivosti in nevere rasla in krepila njihova srca.
Ob tem evangeljskem odlomku si midva lahko postaviva še eno vprašanje: zakaj je bilo učence strah? Kdaj naju zlo zgrabi in premaga? Vemo, da zlo preži znotraj nas samih in nas oplazi. Toda kdaj dobi prevlado nad nama? Današnji odlomek nama lahko odgovori. Učenci so pozabili, da jim je Jezus ukazal, naj se s čolnom prepeljejo na drugo stran jezera. Jezus jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« Vse, kar to pomeni, je zajeto v Jezusovem ukazu. Če učenci ne bi popolnoma pozabili, da jim je Jezus ukazal, naj se prepeljejo na drugo stran, se verjetno zaradi nevihte in valov ne bi tako zlahka pustili prevarati strahu, zaradi katerega so doživljali, da so popolnoma sami in prepuščeni usodi.
Vera je namreč zaznavanje, da nismo sami, da smo v družbi, in da smo znotraj zaveze. To seveda ne pomeni, da človeka ni več strah zla. A če se s tem zlom sooča v družbi svojega Gospoda, je to popolnoma nekaj drugega. Tvoje in moje življenje je v resnici od znotraj in od zunaj prehod skozi velike valove. Če zaupava Jezusu in svoje življenje živiva v poslušnosti in zavezi z njim, potem ne bova dovolila zlu, da naju ugrabi in premaga. Z Jezusom nisva prepuščena na milost in nemilost velikim valovom življenja.